Srečko Reher

DOI

https://doi.org/10.62409/czn.288

PDF

PDF (SLO)

Številka (eng. Number)

ČZN, zvezek 1-2, 2025

Jože Rajhman, revija Znamenje, katekizemska vernost, tradicionalno katolištvo, verski fanatizem, politični katolicizem, pokoncilski katolicizem, protestantizem.

V ožji krog soustanoviteljev revije Znamenje, potem ko so ji leta 1971 začrtali pot in vsebinsko naravnanost trije osrednji takratni katoliški intelektualci Vekoslav Grmič, Edvard Kocbek in Stanko Cajnkar, je mogoče umestiti tudi filologa, literarnega zgodovinarja, teologa in univerzitetnega profesorja ddr. Jožeta Rajhmana, ki je bil leta 1968 med prvimi člani profesorskega zbora novo ustanovljenega oddelka Teološke fakultete Ljubljana v Mariboru.

Ustanovitev kritične teološke revije Znamenje sovpada s številnimi premiki na političnem, kulturnem in gospodarskem področju v takratni Jugoslaviji in širše v evropskem prosto- ru in tudi z »agionamentom«, ki ga je postavil na začetek 2. vatikanskega koncila papež Janez XXIII. in potem nadaljeval Pavel VI. s sprejemom pomembnih konstitucij, ki naj bi začrtale novo traso v delovanju Cerkve in jo preusmerile iz »vojskujoče se Cerkve« 1. vatikanskega koncila k podobi »potujočega se božjega ljudstva«. V dvainštiridesetih letih izhajanja reviji Znamenje (od 1971 do 2012) niso dajali ton samo priznani domači teologi in razumniki – ne oziraje se, ali so verujoči, neverujoči ali drugače verujoči –, ampak so jo bogatile prevodne razprave vrhunskih svetovnih teologov in znanstvenikov z najrazličnej- ših področij znanosti, v katerih so kritično presojali tradicionalno teologijo, verske prakse, cerkveno institucionalno vernost, družbeno, politično in kulturno dogajanje v Evropi in po svetu ter odpirale obzorja novih kontekstnih teologij, ki so odgovarjale na konkretna vprašanja v luči vere.

Med osrednje slovenske sodelavce revije Znamenje je sodil tudi Jože Rajhman s številnimi tehtnimi znanstvenimi razpravami in eseji, zapisi in ocenami književnih besedil, ki jih je objavil v njej. V Znamenju je objavil 249 književnih enot. V njih se razkriva kot izjemen poznavalec in kritičen presojevalec družbeno-političnega in kulturnega pomena slovenske in evropske reformacije ter raziskovalec zgodovine duhovnosti in pastoralne teologije, ki sta stoletja usmerjali slovensko duhovnost in versko prakso na slovenskih tleh. Dogajanja v Cerkvi na Slovenskem je presojal v luči konstitucij 2. vatikanskega koncila in z obzorij novih kontekstnih teologij, ki so se po koncilu soočale s konkretnimi udejanjenji krščan- stva v luči izzivov, ki so jih narekovali novi pogledi na svet ter človeka in z njimi povezana drugačna verska izkustva. Nove izzive v delovanju Cerkve po 2. svetovni vojni v Jugoslaviji je prineslo najprej na družbeno-političnem področju uveljavljanje samoupravnega socializma. Cerkev na delovanje v novih razmerah ni bila povsem pripravljena tudi še po 2. vatikanskem koncilu, ko je Vatikan začel vzpostavljati z »Ostpolitik« nov dialoški odnos do komunističnih držav. Žal se je Cerkev na Slovenskem pokazala še vedno ujeta v predvojni klerikalizem in integristično predvojno miselnost, ne da bi se povsem odrekla podobi

»vojskujoče se Cerkve« 1. vatikanskega koncila, na družbeno-političnem področju pa v politično katolištvo, ki je po letu 1848 oblikovalo slovenski prostor in ustvarjalo politično napetost in izključevalen odnos do drugače mislečih in tudi do socialistično usmerjenega kroga krščanskih socialistov (kar ugotavljajo razpravljavci že v prvih številkah izhajanja Znamenja). Pretežni del starejših duhovnikov pa je še vedno vztrajal pri »preizkušeni predkoncilski pastoralni praksi«: to je pri spodbujanju tradicionalnih pobožnosti in cerkveno- sti ter doslednem upoštevanju cerkvenopravnih predpisov; prav tako si ta katolicizem ni upal graditi na posameznikovi osebni veri ter odgovarjati na vprašanja, ki se porajajo ve- rujočemu o njegovi veri ter instituciji in jih ni mogoče reševati s cenenimi katekizemskimi odgovori in zahtevami po doslednem izpolnjevanju cerkvenopravnih predpisov. Odgovore na številna vprašanja udejanjanja pokoncilskega krščanstva v slovenskem prostoru prinaša v svojih razpravah tudi Rajhman, zato so njegovi odgovori še kako aktualni tudi danes.

Among the close circle of the founders of the journal Znamenje, after its path and content orientation were set in 1971 by three central Catholic intellectuals of the time, Vekoslav Grmič, Edvard Kocbek, and Stanko Cajnkar, we can also place the philologist, literary historian, theologian and university professor DDr. Jože Rajhman, who in 1968 was among the first members of the teaching staff of the newly established department of the Faculty of Theology Ljubljana in Maribor. The establishment of the critical theological journal Znamenje coincided with numerous shifts in the political, cultural, and economic spheres in then-Yugoslavia and more broadly in the European space, and also with the aggiornamento launched at the beginning of the Second Vatican Council by Pope John XXIII and then continued by Paul VI with the adoption of important constitutions intended to set out a new course for the activity of the Church and to redirect it from the “militant Church” of the First Vatican Council to the image of the “pilgrim people of God.”

In the forty-two years of its publication (from 1971 to 2012), the tone of Znamenje was not set only by renowned domestic theologians and intellectuals – regardless of whether they were believers, non-believers or believers of another kind – but it was also enriched by translated discussions of leading world theologians and scholars from various scientific fields, in which they critically evaluated traditional theology, religious practices, eccle- siastical institutional faith, and the social, political, and cultural events in Europe and the world, and opened horizons of new contextual theologies which addressed concrete questions in the light of faith. Among the central Slovenian contributors to the journal Znamenje was also Jože Rajhman, with numerous significant scientific studies and essays, writings and reviews of literary texts published in it. In Znamenje he published 249 literary units. In them he appears as an exceptional connoisseur and critical judge of the socio- political and cultural significance of the Slovenian and European Reformation, and as a researcher of the history of spirituality and pastoral theology, which for centuries guided Slovenian spirituality and religious practice in the Slovenian lands. He judged the events in the Church in Slovenia in the light of the constitutions of the Second Vatican Council and from the horizons of the new contextual theologies which, after the Council, confronted the concrete realizations of Christianity in the light of challenges dictated by new views of the world and of the human being, and by different religious experiences connected with them. New challenges in the activity of the Church after the Second World War in Yugoslavia were brought first on the socio-political field by the establishment of selmanaging socialism. The Church was not fully prepared for activity in the new conditions even after the Second Vatican Council, when the Vatican began to establish, through “Ostpolitik,” a new dialogical relationship with communist states. Unfortunately, the Church in Slovenia still appeared caught in pre-war clericalism and integralist pre-war thought, without fully renouncing the image of the “militant Church” of the First Vatican Council, and in the socio-political field in political Catholicism, which after 1848 had shaped Slovenian space and created political tension and an exclusionary attitude towards dissenters and also towards the socialist-oriented circle of Christian socialists (as was noted by contributors already in the first issues of Znamenje). The majority of older priests still persisted in the “tested pre-conciliar pastoral practice”: that is, in encouraging traditional devotions and churchliness and in strictly observing canon law regulations. This Catholicism also did not dare to build on the personal faith of the individual and to respond to the questions arising in the believer regarding his faith and the institution, which cannot be resolved with simplistic catechism answers and demands for strict observance of canon law regulations. Answers to many questions concerning the realization of post-conciliar Christianity in the Slovenian context are also brought in Rajhman’s discussions, and for this reason his answers remain very relevant even today.

Der Philologe, Literaturhistoriker, Theologe und Universitätsprofessor Dr. Jože Rajhman, der zu den ersten Lehrkräften der neu gegründeten Abteilung der Theologischen Fakultät in Ljubljana in Maribor gehörte, zählt auch zum inneren Kreis der Mitbegründer der Zeitschrift Znamenje, nachdem deren Weg und inhaltliche Ausrichtung 1971 von den drei zentralen katholischen Intellektuellen der Zeit, Vekoslav Grmič, Edvard Kocbek und Stanko Cajnkar, vorgegeben wurden.

Die Gründung der kritischen theologischen Zeitschrift Znamenje fällt mit zahlreichen Veränderungen im politischen, kulturellen und wirtschaftlichen Bereich im damaligen Jugoslawien und darüber hinaus im europäischen Raum zusammen, sowie mit dem „Agi- onamento“, das zu Beginn des Zweiten Vatikanischen Konzils von Papst Johannes XXIII. festgelegt und dann von Paul VI. mit der Annahme wichtiger Konstitutionen fortgeführt wurde, die einen neuen Kurs in der Arbeit der Kirche vorgeben und sie von der „kämpferi- schen Kirche“ des Ersten Vatikanischen Konzils zum Bild des „pilgernden Volkes Gottes“ umlenken sollten. In den 42 Jahren ihres Erscheinens (von 1971 bis 2012) wurde die Zeit- schrift Znamenje nicht nur von renommierten einheimischen Theologen und Intellektu- ellen geprägt – unabhängig davon, ob sie Gläubige, Nichtgläubige oder andere waren –, sondern auch durch übersetzte Diskussionen führender Theologen und Wissenschaftler aus aller Welt aus den unterschiedlichsten Wissenschaftsbereichen bereichert. In diesen Diskussionen analysierten sie kritisch die traditionelle Theologie, religiöse Praktiken, den institutionellen Glauben der Kirche sowie soziale, politische und kulturelle Entwicklungen in Europa und der ganzen Welt und eröffneten den Horizont neuer kontextueller Theolo- gien, die konkrete Fragen im Lichte des Glaubens beantworteten.

Jože Rajhman war auch einer der zentralen slowenischen Mitarbeiter der Zeitschrift Zna- menje, mit zahlreichen gewichtigen wissenschaftlichen Abhandlungen und Essays, Anmerkungen und Beurteilungen literarischer Texte, die er dort veröffentlichte. Er veröffent- lichte 249 literarische Einheiten in Znamenje. Darin erweist er sich als außergewöhnlicher Experte und kritischer Bewerter der gesellschaftspolitischen und kulturellen Bedeutung der slowenischen und europäischen Reformation sowie als Forscher der Geschichte der Spiritualität und Pastoraltheologie, die über Jahrhunderte die slowenische Spiritualität und religiöse Praxis auf slowenischem Boden geleitet haben. Er bewertete die Ereignis- se in der Kirche in Slowenien im Lichte der Verfassungen des Zweiten Vatikanischen Konzils und aus der Perspektive neuer kontextueller Theologien, die nach dem Konzil angesichts der Herausforderungen, die neue Welt- und Menschenbilder und damit ver- bundene unterschiedliche religiöse Erfahrungen diktierten, mit konkreten Umsetzungen 

des Christentums konfrontiert waren. Neue Herausforderungen für die Funktionsweise der Kirche nach dem Zweiten Weltkrieg in Jugoslawien brachte zunächst im gesellschaftspolitischen Bereich die Errichtung des selbstverwalteten Sozialismus mit sich. Auch nach dem Zweiten Vatikanischen Konzil, als der Vatikan im Rahmen der „Ostpolitik“ begann, neue dialogische Beziehungen zu den kommunistischen Ländern aufzubauen, war die Kirche nicht vollständig auf die neuen Bedingungen vorbereitet. Leider erwies sich die Kirche in Slowenien als noch immer gefangen im Klerikalismus und der integristischen Vorkriegsmentalität, ohne das Bild der „streitenden Kirche“ des Ersten Vatikanischen Konzils völlig aufzugeben, und im gesellschaftspolitischen Bereich als gefangen im politischen Katholizismus, der den slowenischen Raum nach 1848 prägte und politische Spannungen und eine ausgrenzende Haltung gegenüber Andersdenkenden sowie dem sozialistisch orientierten Kreis der christlichen Sozialisten (was von den Kommentatoren in den ersten Ausgaben von Znamenje angemerkt wurde) schuf. Die Mehrheit der älteren Priester bestand jedoch noch immer auf der „erprobten vorkonziliaren Pastoralpraxis“, d.

h. auf der Förderung traditioneller Frömmigkeit und Kirchlichkeit und der konsequenten Einhaltung der Vorschriften des kanonischen Rechts; Auch dieser Katholizismus wagte es nicht, auf dem persönlichen Glauben des Einzelnen aufzubauen und Fragen zu beantworten, die sich für Gläubige nach ihrem Glauben und ihrer Institution stellen und die sich nicht mit billigen Katechismusantworten und Forderungen nach konsequenter Einhaltung des Kirchenrechts lösen lassen. Rajhman gibt in seinen Ausführungen auch Antworten auf zahlreiche Fragen zur Umsetzung des nachkonziliaren Christentums im slowenischen Raum, weshalb seine Antworten auch heute noch von großer Aktualität sind.

Viri in literatura

Galeazzi, Giakomo, in Pinnotti, Ferruccio. 2012. Skrivni Wojtyła. Ozadje bliskovite beatifikacije Janeza Pavla II. Ljubljana: Modrijan.

Grgič, Jožica. 2012. Kardinal Carlo Maria Martini. Škof, ki si je upal. Delo, (sobota 8. september): 17.

Grmič, Vekoslav. 1969. Med vero in nevero. Celje: Mohorjeva družba.

• – Resnica iz ljubezni: kritična razmišljanja. Ljubljana: Založba SDD.
• – V duhu dialoga – za človeka gre. Ljubljana: DZS.

• – Iskanje resnice. Založba Unigraf, Ljubljana: Založba Unigraf.
• – Ob tridesetletnici. Znamenje 30: 5–7.
• – Izzivi in odgovori. Ljubljana: Založba Unigraf.
• – Poslednji spisi: misli o sodobnosti. Ljubljana: Založba Unigraf.

Kaufmann, Ludwig in Nikolaus, Klein. 1986. Nikolaus Curran: Za javni disenz v Cerkvi, ki ga naj bi Kongregacija za nauk vere prisilila »k molku«. Znamenje 16: 467–469.

Kerševan, Marko. 2003. Resnica in upanje. Znamenje 33: 49–53.

Kocbek, Edvard. 1971. Reviji na pot. Znamenje 1: 1–2.

Kovačič, Peter. 1971. O našem verskem tisku. Znamenje 1: 158–161.

Krajnc-Vrečko, Fanika. 2014. 50 let enote Teološke fakultete v Mariboru (1968–2018). Maribor: Teološka knjižnica.

• – 2019. Jože Rajhman (1924–1998), duhovni in pastoralni teolog, literarni zgodovinar trubarolog. Edinost in dialog, 74: 111–136.

Küng, Hans. 1995. Credo: Razlaga vere za današnji čas. Petrovče: Založba Znamenje.

• – Katoliška cerkev: Kratka zgodovina. Ljubljana: Založba Sophia.
• – 2006. Biti kristjan – kaj pomeni to? 20 tez k zelo aktualnemu vprašanju. Znamenje 36: 60–77.
• – Pozabljeni koncil. Znamenje 36: 30–47.

Odgovor Vilku Šolincu 1972. Znamenje 2: 435–436.

Perko, Franc. 1971. Slovenski kristjan v samoupravni družbi. Znamenje 1: 180–198.

Rajhman, Jože. 1975. Politična teologija, v: Teologija v službi človeka. Teološki pogledi na družbo, Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Tinje 1975, str. 79–93. in tudi 1975. Znamenje 5, 412.

• – Duhovno življenje in prenova. Znamenje 7: 1–9.
• – Slomškov delež v ekumenskih prizadevanji 19. stoletja, v: Znamenje 7: 388–394.
• – Pojem askeze v sodobni duhovnosti. Znamenje 7: 298–304.
• – 1978a. Mariborsko bogoslovje in njegov pomen za rast mariborske škofije. V: Anton Ožinger, ur. Zbornik ob 750-letnici Mariborske škofije 1228–1978. Maribor. Škofijski
• – 1978b Brižinski spomeniki v luči irske Znamenje 8, 213–223.
• – Razmišljanje o prenovi oznanjevanja. Znamenje 9: 270–274.
• – Kateheza drugače. Znamenje 9. 156–158.
• – Bog kategoričnega imperativa. Znamenje 9: 8–16.
• – Molitveno razpoloženje. Znamenje 10: 302–306.
• – Vera in teologija. Znamenje 10: 488–496.
• – V neokonservativizem. Znamenje 11: 177–179.

• – Primer E. Schillebeekx. Znamenje 11: 462–464.
• – 1982a. Duhovnost na slovenskih tleh (Predavanje na IV. Ekumenskem simpoziju v Ljubljani septembra 1980). Znamenje 12: 481–491.
• – Je vera človekova osebna zadeva?. Znamenje 12: 19–26.
• – Aškerčeva »tragika«. Znamenje 12, 220–229.
• – Slovenski protestantizem ob koncu 19. stoletja. Znamenje 13: 366–373.
• – Strah znotraj Cerkve (ali: služba človeku in svetu), Znamenje 13: 22–29.
• – Molitev v sodobnem svetu. Znamenje 13: 66–68.
• – Vekoslav Grmič šestdesetletnik. Znamenje 13: 177–179.
• – 1983e. Vekoslav Grmič, Humanizem – problem našega časa, Založništvo tržaškega tiska, Ljubljana Znamenje 13: 443–444.
• – 1984. Biti v Cerkvi in s Cerkvijo. O uspešnosti sodobne pastorale, Znamenje 14: 206–213.
• – Sodobni pogledi na slovenski protestantizem. Znamenje 15: 106–113.
• – 1985b. Na razpotjih slovenske Cerkve (esej o pastoralni podobi vernika 1985). Znamenje 15: 201–208.
• – 1987. Moralno-pastoralni vidik »Curran: Za javni disenz v Cerkvi«. Znamenje 17: 66–68.
• – Med profanim in sakralnim*. K problemu teološke govorice v slovenski kulturi.

Znamenje 18: 6–11

Reher, Srečko. 1999. In memoriam prof. dr. Jožetu Rahmanu. Znamenje 29: 1–4.

• – Revija Znamenje – izziv slovenskemu katolicizmu. Znamenje 42: 1–29.
• – Uresničevalec vatikanske »vzhodne politike« papeža Pavla VI. (Spominski zapis ob petnajsti obletnici smrti škofa in humanista dr. Vekoslava Grmiča). ČZN 91: 127–185.
• – Revija Znamenje v Grmičevem ustvarjalnem opusu. ČZN 94: 110–139.

Rode, Franc. 1971. Krščanska zrelost, Predavanje v okviru velikonočnih konferenc za izobražence 30. marca 1971 v cerkvi Sv. Trojice v Ljubljani. Znamenje 1: 92–99.

• – Iberijski zapisi. Znamenje 2: 291–305.

Šola poslednje sodbe, pekla in neskončne večnosti. II. Šola smerti in posebne sodbe, v: Slomškove Drobtinice za leto 1865–1866, XIX: 73–84.

Truhlar, Vladimir. 1971a. Koliko je v slovenski Cerkvi religije?. Znamenje, 1: 127–132.

• – Katolicizem v poglobitvenem procesu. Celje: Mohorjeva družba.