DOMINICAN NUNS OF STUDENICE IN THE ROLE OF “LADY BOSSES”
DOMINIKANERINNEN AUS STUDENICE IN DER ROLLE DER „LEITERINNEN“
| Avtor (eng. Author) |
Aleš Maver, Janez Osojnik |
|
DOI |
|
|
PDF |
|
|
Številka (eng. Number) |
|
| Ključne besede |
samostan Studenice, Zofija Rogaška, inkorporacije, Slivnica, pridigarski red, Paolo Santonino. |
| Keywords |
Studenice monastery, Sophia of Rogatec, incorporations, Slivnica, Order of preachers, Paolo Santonino |
| Povzetek |
|
Misel, da so bili srednjeveški in zgodnjenovoveški samostani okolja, v katerih so si lahko posameznice pridobile veliko družbene veljave onkraj za čas običajnih meja v razmerju med spoloma, ni nova. Predstojnice studeniških dominikank s svojo vlogo v srednje- in zgodnjenovoveški Cerkvi na Štajerskem in Slovenskem seveda niso spisale posebno odmevne zgodbe. Vendar je umestno vprašanje, ali so se tudi oni kdaj znašle v položaju, ko bi lahko nastopile kot »šefice« moških kolegov iz cerkvenih ali posvetnih vrst. Pri odgovoru na to vprašanje je mogoče poseči po nekaterih ohranjenih in vsaj iz drugih kontekstov dobro znanih drobcih. Za enega najbolj znanih takih drobcev je zaslužen Paolo Santonino s svojimi dnevniškimi zapiski. Precej bolj institucionalizirano možnost, da v cerkvene zadeve tudi ženske redovnice po- segajo v šefovski vlogi, je po drugi strani ponujala praksa podeljevanja ali kar utelešenja (inkorporiranja) župnij in drugih cerkvenih ustanov samostanom ali redovnim skupnostim. Studenice so po zaslugi svoje podjetne ustanoviteljice Zofije Rogaške in naklonjenega oglejskega patriarha Bertolda Andeško-Meranskega že zgodaj, 23. oktobra 1245, pridobile veliko pražupnijo s sedežem v Slivnici. Seveda pa niti pravica do predlaganja kandidatov studeniških redovnic ni obvarovala pred spori s slivniškimi župniki, ki so v glavnem za- devali razdelitev dohodkov. Z Zofijo pa je bila leta 1251 povezana za studeniško ustanovo ugodna nova razmejitev med slivniško in konjiško pražupnijo. Vsakdanjo duhovno oskrbo je patriarh Bertold že leta 1251 poveril ptujskim dominikancem. Veliko pozneje, ob koncu 15. stoletja, so skušale v Studenicah redovnice izkoristiti »dvovladje« med oglejskim patriarhom kot ordinarijem in duhovniki iz pridigarskega reda kot svojimi neposrednimi dušnimi pastirji. Verjetno so premislek o odnosu do oglejskega patriarhata med drugim navdihnile težave z najvplivnejšim oglejskim predstavnikom v studeniški okolici, konjiškim župnikom Valentinom Fabrijem. |
|
Summary
|
|
The idea that medieval and early modern monasteries were environments in which individuals could gain considerable social prestige beyond the usual boundaries of gender relations is not new. The prioresses of the Dominican monastery of Studenice did not, of course, write particularly remarkable stories with their role in the medieval and early modern Church in Styria and Slovenia. However, it is reasonable to ask whether they ever found themselves in a position where they could act as “bosses” of their male colleagues from the church or secular circles. In answering this question, we can refer to some pre- served fragments that are well known from other contexts. One of the bestknown such fragments belongs to Paolo Santonino’s diary entries. On the other hand, a much more institutionalized opportunity for female nuns to intervene in church affairs in a leadership role was offered by the practice of granting or even incorporating parishes and other church institutions to monasteries or monastic communities. Thanks to their enterprising founder Sophia of Rogatec and the favorable Patriarch Berthold of Andechs-Merano, Studenice acquired a large parish with its seat in Slivnica as early as October 23, 1245. Of course, even the right to propose candidates for the Studenice nuns did not protect them from disputes with Slivnica parish priests, which mainly concerned the distribution of income. In 1251, Sophia was involved in a new partition of territories between the Slivnica and Konjice parishes, which was favorable for the Studenice institution. Patriarch Berthold entrusted the daily spiritual care to the Dominicans of Ptuj as early as 1251. Much later, at the end of the 15th century, the nuns in Studenice tried to take advantage of the “diarchy” between the Patriarch of Aquileia as the ordinary and the clergy of the order of preachers as their immediate spiritual guides. Their reflection on their relationship with the Patriarchate of Aquileia was probably inspired, among other things, by difficulties with the most influential representative of Aquileia in the Studenice area, the parish priest of Konjice, Valentin Fabri. |
|
Zusammenfassung
|
|
Die Vorstellung, dass mittelalterliche und frühneuzeitliche Klöster Orte waren, an denen einzelne Frauen über die damals üblichen Geschlechterrollen hinaus hohes soziales Ansehen erlangen konnten, ist nicht neu. Die Oberinnen der Dominikanerinnen aus Stude- nice haben keine besonders eindrucksvolle Geschichte geschrieben, was ihre Rolle in der mittelalterlichen und fr ühneuzeitlichen Kirche in der Steiermark betri@. Es stellt sich jedoch die berechtigte Frage, ob sie sich jemals in einer Position befanden, in der sie als „Chefinnen“ ihrer männlichen Kollegen aus kirchlichen oder weltlichen Reihen agieren konnten. Zur Beantwortung dieser Frage können einige erhaltene und zumindest bekannte Fragmente aus anderen Kontexten herangezogen werden. Eines der bekanntesten dieser Fragmente sind die Tagebucheinträge von Paolo Santonino. Eine deutlich institutionalisiertere Möglichkeit für Nonnen, in einer bestimmenden Rolle in kirchliche Angelegenheiten einzugreifen, bot sich ihnen hingegen durch die Praxis, Pfarreien und andere kirchliche Einrichtungen Klöstern oder Ordensgemeinschaften zu inkorporieren. Dank ihrer unternehmungslustigen Gründerin Sophie von Rohitsch und des ihr wohlgesonnenen Patriarchen Berthold IV. von Andechs, erwarb Studenice bereits am 23. Oktober 1245 eine große Erzpfarrei mit Sitz in Slivnica. Selbst das Recht, Kandidaten vorzuschlagen, schützte die Nonnen aus Studenica jedoch nicht vor Streitigkeiten mit den Pfarrern von Slivnica, die hauptsächlich die Verteilung der Einnahmen betrafen. 1251 wirkte Sophie an einer neuen Abgrenzung zwischen den Urpfarreien Slivnica und Konjice mit, die für das Kloster von Vorteil war. Patriarch Bertold hatte bereits 1251 die alltagliche den Dominikanern von Ptuj anvertraut. Viel später, Ende des 15. Jahrhunderts, versuchten die Nonnen in Studenice, die „Doppelherrschaft“ zwischen dem Patriarchen von Aquileia als Ordinarius und den Priestern des Predigerordens als ihren direkten geistlichen Hirten für sich zu nutzen. Die Neubewertung des Verhältnisses zum Patriarchat von Aquileia wurde vermutlich unter anderem durch die Probleme mit dem einflussreichsten Vertreter Aquileias in der Nachbarschaft von Studenice, dem Pfarrer von Konjice, Valentin Fabri, angestoßen. |
|
Viri in literatura
DPRGSI – Documenta patriarchalia res gestas Slovenicas illustrantia: Listine oglejskih patriarhov za slovensko ozemlje in listine samostanov v Stični in Gornjem Gradu (1120– 1251) / Patriarchenurkunden von Aquileia für Slowenien und die Urkunden der Klöster Sittich und Oberburg (1120–1251). Ur. Günther Bernhard. Dunaj/Wien: Slovenski znan- stveni inštitut (Slowenisches Wissenschaftsinstitut); Ljubljana: Založba ZRC, 2006. GZS V – Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku V. Ur. Franc Kos, Milko Kos. Ljubljana: Leonova družba, 1928. GZS VI/1 – Gradivo za slovensko zgodovino v srednjem veku 6/1. Ur. France Baraga (na podlagi gradiva Boža Otorepca). Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2002. Božo Otorepec (ur.), Gradivo za slovensko zgodovino v arhivih in bibliotekah Vidma (Udi- ne) 1270–1405. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, 1995. UBSt II – Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark II. Ur. Joseph von Zahn. Graz: Verlag des Historischen Vereines, 1879. UBSt III – Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark III. Ur. Joseph von Zahn. Graz: Verlag des Historischen Vereines, 1903. Giuseppe Vale (ur.), Itinerario di Paolo Santonino in Carintia, Stiria e Carniola negli anni 1485–1487 (Codice Vaticano latino 3795). Città del Vaticano: Biblioteca Apostolica Vaticana, 1943. Martin Bele, Rodbina Konjiško-Rogaških. Acta Histriae, 27, 2019, 3, str. 477–494. Edith Ennen, Frauen im Mittelalter. München 1993.6 Janez Höfler, Oglejski generalni vikarji in drugi patriarhovi pooblaščenci na Slovenskem v poznem srednjem veku (1300–1535). Ljubljana 2022. Christine Klapisch-Zuber, Die Frau und die Familie. Jacques Le Goff (ur.), Mensch des Mittelalters, Frankfurt, New York in Paris (Pariz) 2004, str. 312–339. Jože Mlinarič, Studeniški dominikanski samostan: ok. 1245–1782. Celje 2005. David Movrin, Katarina, dominikanec in kartuzijan: Kartuzijanski generalni prior v Žičah Štefan Maconi in njegova vloga pri kanonizaciji Katarine Sienske. Zgodovinski časopis, 59, 2005, 3–4, str. 341–392. Ignaz Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant I. Theil: Das Bisthum, das Domka- pitel und die Dekanate: Marburg, Mahrenberg, Jaring, St. Leonhard in W. B., Kötsch und Zirkoviz. Marburg (Maribor) 1875. Vincenc Rajšp, Samostani in župnije: Inkorporacije in patronati samostanov v današnji sloveniji. Arhivi, 40, 2017, 2, str. 191–198. Janina Ramirez, Femina: A New History of the Middle Ages, Through the Women Written Out of It. London 2022. Jakob Richter, O inkorporacijah. Ġasopis za zgodovino in narodopisje 42 (= 7), 1971, 1, str. 76–82. Paolo Santonino, Popotni dnevniki 1485–1487. Celovec, Dunaj, Ljubljana 1991. Andreas Sawall, Die Äbtissin – eine Frau kämpft und die Macht (dokumentarni film). Mainz 2015. Silvo Sirc, Pod Marijinim varstvom: 850 let župnije Velesovo: 1163–2013. Cerklje na Gorenjskem 2014. Giuseppe Vale, Avvenimenti nella diocesi di Aquileia mentre visse in Udine Paolo Santonino. Giuseppe Vale (ur.), Itinerario di Paolo Santonino in Carintia, Stiria e Carniola negli anni 1485–1487 (Codice Vaticano latino 3795), Città del Vaticano 1943, str. 1–119. Hubert Wolf, Krypta: Unterdrückte Traditionen der Kirchengeschichte. München: C. H. Beck, 2015. Lilijana Žnidaršič Golec, Socialne vezi župnika, prošta in arhidiakona Valentina Fabrija, ambicioznega naročnika gradbenih del. Acta historiae artis Slovenica, 27, 2022, 1, str. 77–103. |
