Matjaž Grahornik

DOI

https://doi.org/10.62409/czn.302

PDF

PDF (SLO)

Številka (eng. Number)

ČZN, zvezek 4, 2025

Studenice, redovnice, dominikanski red, plemstvo, plemkinje, Notranja Avstrija, zgodnji novi vek.

Studenice, nuns, Dominican Order, nobility, noblewomen, Inner Austria, early modern period.

Dominikanski samostan v Studenicah je v drugi polovici 15. in v 16. stoletju doživel več nesreč, med katerimi so bili najhujši vpadi osmanskih Turkov. Okoli leta 1516 so Turki samostan razdejali, leta 1532 pa opustošili njegovo širšo okolico. Poleg materialne škode je samostan v 16. stoletju doživel tudi izrazit duhovni zaton. S širitvijo protestantizma med notranjeavstrijskim plemstvom in meščanstvom od druge polovice 16. stoletja naprej je začela upadati njihova podpora ženskim samostanom, saj svojih hčera vanje niso več pošiljali v oskrbo in izobraževanje. Pomanjkanje novink in redovnic je vodilo v razkroj redovne discipline. Nadvojvoda Karel je sicer razmišljal o ukinitvi samostana, vendar so bile leta 1572 vanj poslane redovnice iz dominikanskega samostana v Gradcu. V zadnji četrtini 16. stoletja so se razmere začele počasi izboljševati, predvsem pod vplivom protireformacije. Studeniški samostan je v 17. stoletju zaradi svoje obmejne lege pomanjkanje redovnic iz Notranje Avstrije nadomestil s kandidatkami iz dežel, v katerih se reformacija ni uveljavila (Ogrska, Hrvaška).

Studeniške redovnice so v samostan sprejemale dekleta v vzgojo, izobraževanje in oskrbo, pri čemer jih je veliko pozneje vstopilo v red. Po redovnih pravilih so bile novinke pet let pod nadzorom in v oskrbi magistre novink; zaobljube so smele položiti po dopolnjenem šestnajstem letu starosti. Starši so bili dolžni samostanu plačevati letne stroške za vzdrževanje novinke ter pred polaganjem zaobljub zagotoviti t. i. samostansko doto. Samostan je sprejemal toliko kandidatk, kolikor jih je bil sposoben vzdrževati. Izjemoma jih je lahko sprejel več, če so dekleta samostanu prinesla višjo doto od običajne.

Od leta 1636 je v studeniški samostan začelo prihajati vse več deklet iz ogrsko-hrvaškega plemstva. Priorici Uršula Patačić pl. Zajezda (p. 1636–1656; p. 1657–1663) in njena naslednica Helena Mirkoć pl. Mirković (p. 1663–okoli 1677) sta v samostanu povzročili razdor in delitev redovnic po narodnosti, saj sta dajali prednost svojim sonarodnjakinjam. Ker je večina redovnic prihajala iz notranjeavstrijskih dežel in s Hrvaške, je bil pogovorni jezik v samostanu pretežno slovenski. Priorica Uršula naj bi odklanjala kandidatke iz nižjih družbenih slojev, ki samostanu niso mogle zagotoviti ustrezne dote. Od tedaj je večina novink – in pozneje redovnic – prihajala iz plemiških vrst. Med njimi so bile pripadnice plemiških rodbin Drašković, Erdődy, Gaisruck, Herberstein, Langenmantel, Patačić in Rátkay. Čeprav med priimki prevladujejo rodbine ogrsko-hrvaškega porekla, od naštetih štajerskega deželanstva niso dosegli le Patačići.

Proti koncu 17. stoletja se je število redovnic iz ogrsko-hrvaškega plemstva zmanjšalo, vendar so te ohranile vpliv, kar potrjuje vrstni red prioric do sredine 18. stoletja. Po smrti priorice Helene Mirkoć pl. Mirković († okoli 1677) so se razmere v samostanu postopoma umirile, narodnostni spori pa niso več ogrožali redovne skupnosti. Od 18. stoletja naprej si je svetna oblast prizadevala, da bi bile za priorice izvoljene redovnice z ustreznimi uprav- ljavskimi sposobnostmi. V tem času so v Studenicah delovale članice uglednih štajerskih plemiških rodbin, kot so Reisig, Sauer, Saurau, Trauttmansdorff, Wintershoffen in Wurmbrand. Posebej izrazita je bila vloga redovnic iz vrst plemstva notranjeavstrijskih dežel od konca 17. do prve polovice 18. stoletja. Od sredine 18. stoletja pa je v Studenicah zaznaven trend, da redovnice pretežno prihajajo iz meščanskih vrst; iz hrvaško-ogrskih družin v tem času ni bilo več nobene redovnice, večina pa jih je še naprej prihajala iz Notranje Avstrije, predvsem s Štajerske in Kranjske. Zadnji dve predstojnici samostana sta bili iz meščanskih vrst. Dominikanski samostan v Studenicah je bil z dekretom cesarja Jožefa II. ukinjen 8. marca 1782, s čimer se je sklenilo več kot poltisočletno obdobje njegovega obstoja.

In the second half of the fifteenth and throughout the sixteenth century, the Dominican convent of Studenice experienced several calamities, the most devastating of which were incursions by the Ottoman Turks. Around 1516 the Turks devastated the convent itself, and in 1532 they ravaged its wider surroundings. In addition to material damage, the convent also experienced a marked spiritual decline during the sixteenth century. With the spread of Protestantism among the nobility and urban elites of Inner Austria from the second half of the sixteenth century onward, their support for female monasteries began to diminish, as they no longer sent their daughters there for care and education. The resulting shortage of novices and nuns led to a decline in monastic discipline. Although Archduke Charles considered suppressing the convent, nuns from the Dominican convent in Graz were sent there in 1572. During the final quarter of the sixteenth century, conditions slowly began to improve, particularly under the influence of the Counter-Reformation. Owing to its border location, the Studenice convent compensated in the seventeenth century for the shortage of nuns from Inner Austria by admitting candidates from regions where the Reformation had not taken root, especially Hungary and Croatia.

The nuns of Studenice accepted girls into the convent for upbringing, education, and care, many of whom later joined the order. According to the monastic rules, novices were placed for five years under the supervision and care of the novice mistress and were permitted to take their vows after reaching the age of sixteen. Parents were required to pay the convent annual maintenance costs for the novice and, before the profession of vows, to provide the so-called monastic dowry. The convent admitted only as many candidates as it was able to support, although in exceptional cases it could accept additional candidates if they brought a dowry higher than the usual amount.

From 1636 onward, an increasing number of girls from the Hungarian–Croatian nobility began to enter the Studenice convent. The prioress Ursula Patačić of Zajezda (r. 1636–1656; 1657–1663) and her successor Helena Mirkoć of Mirković (r. 1663–c. 1677) caused divisions within the convent by favouring nuns of their own nationality. Since most of the nuns came from the Inner Austrian lands and from Croatia, the everyday spoken language in the convent was predominantly Slovene. Prioress Ursula reportedly rejected candidates from lower social strata who were unable to provide the required dowry. From that time onward, most novices—and later nuns—came from noble families. Among them were members of the noble houses Drašković, Erdődy, Gaisruck, Herberstein, Langenmantel, Patačić, and Rátkay. Although the surnames are predominantly of Hungarian-Croatian origin, among the families mentioned only the Patačić family did not obtain membership in the Styrian provincial estates (Landstand).

Towards the end of the seventeenth century the number of nuns from the Hungarian- Croatian nobility declined, yet they retained considerable influence, as reflected in the succession of prioresses until the mid-eighteenth century. After the death of prioress Helena Mirkoć of Mirković († c. 1677), conditions within the convent gradually stabilised and ethnic ten- sions no longer threatened the monastic community. From the eighteenth century onward the secular authorities sought to ensure that prioresses with appropriate administrative abilities were elected. During this period members of prominent Styrian noble families, such as Reisig, Sauer, Saurau, Trauttmansdorff, Wintershoffen, and Wurmbrand, were active in the convent. The presence of nuns from the nobility of the Inner Austrian lands was particularly pronounced from the late seventeenth to the first half of the eighteenth century. From the mid-eighteenth century onward, however, a noticeable shift occurred, as most nuns increasingly came from bourgeois backgrounds. At that time there were no longer any nuns from Hungarian-Croatian families, while the majority still came from Inner Austria, especially Styria and Carniola. The last two prioresses of the convent were likewise of bourgeois origin. The Dominican convent of Studenice was finally dissolved by decree of Emperor Joseph II on 8 March 1782, thus bringing to an end more than five centuries of its existence.

Das Dominikanerkloster in Studenice (d. Studenitz) erlebte in der zweiten Hälfte des 15. und im 16. Jahrhundert mehrere Katastrophen, die verheerendsten davon waren die Invasionen der Osmanen. Um 1516 zerstörten die Türken das Kloster und verwüsteten 1532 die umliegende Gegend. Neben den materiellen Schäden erfuhr das Kloster im 16. Jahrhundert auch einen deutlichen spirituellen Niedergang. Mit der Ausbreitung des Protestantismus unter dem innerösterreichischen Adel und Bürgertum ab der zweiten Hälfte des 16. Jahrhunderts schwand deren Unterstützung für die Klöster, da sie ihre Töchter nicht mehr zur Betreuung und Erziehung dorthin schickten. Der Mangel an Novizinnen und Nonnen führte zum Verfall der religiösen Disziplin. Erzherzog Karl erwog die Auflö- sung des Klosters, doch 1572 wurden Nonnen aus dem Dominikanerkloster Graz dorthin versetzt. Im letzten Viertel des 16. Jahrhunderts begann sich die Lage, vor allem unter dem Einfluss der Gegenreformation, langsam zu bessern. Im 17. Jahrhundert ersetzte das Kloster Studenice aufgrund seiner Grenzlage den Mangel an Nonnen aus Innerösterreich durch Kandidatinnen aus Ländern, in denen die Reformation nicht Fuß gefasst hatte (Ungarn, Kroatien).

Die Nonnen aus Studenice nahmen Mädchen zur Erziehung, Ausbildung und Betreuung ins Kloster auf, viele von ihnen traten später selbst in den Orden ein. Gemäß den Klosterregeln standen die Novizinnen fünf Jahre lang unter der Aufsicht und Obhut der Novizen- meisterin; nach Erreichen des sechzehnten Lebensjahres durften sie die Gelübde ablegen. Die Eltern waren verpflichtet, die jährlichen Kosten für den Unterhalt der Novizin zu tragen und vor deren Ablegung die sogenannte Klostermitgift zu entrichten. Das Kloster nahm so viele Kandidatinnen auf, wie es versorgen konnte. In Ausnahmefällen wurden auch mehr aufgenommen, wenn die Mädchen eine höhere Mitgift als üblich mitbrachten.

Ab 1636 kamen immer mehr Mädchen aus dem ungarisch-kroatischen Adel in das Klo- ster Studenice. Priorin Uršula Patačić von Zajezda (p. 1636–1656; p. 1657–1663) und ihre Nachfolgerin Helena Mirkoć von Mirković (p. 1663– um 1677) verursachten einen Riss im Kloster und eine Spaltung der Nonnen nach Nationalität, da sie ihren Landsleuten den Vorzug gaben. Da die meisten Nonnen aus den innerösterreichischen Ländern und Kroatien stammten, war die gesprochene Sprache im Kloster überwiegend Slowenisch. Priorin Uršula soll Kandidatinnen aus niedrigeren Gesellschaftsschichten abgelehnt haben, die dem Kloster keine angemessene Mitgift bieten konnten. Fortan stammten die meisten Novizinnen – und später auch die Nonnen – aus adligen Kreisen. Unter ihnen befanden sich Mitglieder der Adelsfamilien Drašković, Erdődy, Gaisruck, Herberstein, Langenmantel, Patačić und Rátkay. Obwohl die Familiennamen überwiegend ungarisch- kroatische Herkunft aufweisen, erreichten von den genannten Familien nur die Patačić nicht die steirische Landstand. 

Gegen Ende des 17. Jahrhunderts ging die Zahl der Nonnen aus dem ungarisch-kroatischen Adel zurück, doch ihr Einfluss blieb bestehen, wie die Priorinnenordnung bis Mitte des 18. Jahrhunderts belegt. Nach dem Tod der Priorin Helena Mirkoć von Mirković († um 1677) beruhigte sich die Lage im Kloster allmählich, und ethnische Konflikte bedrohten die Ordensgemeinschaft nicht länger. Ab dem 18. Jahrhundert bemühten sich die welt- lichen Behörden, Nonnen mit entsprechenden Verwaltungskenntnissen zu Priorinnen zu wählen. Zu dieser Zeit wirkten Mitglieder bedeutender steirischer Adelsfamilien wie Reisig, Sauer, Saurau, Trauttmansdorff, Wintershoffen und Wurmbrand in Studenice. Die Rolle der Nonnen aus dem Adel der innerösterreichischen Länder war vom Ende des 17. bis zur ersten Hälfte des 18. Jahrhunderts besonders ausgeprägt. Ab Mitte des 18. Jahrhun- derts zeichnete sich in Studenice jedoch ein deutlicher Trend ab: Die Nonnen stammten nun überwiegend aus bürgerlichen Kreisen. Nonnen aus kroatisch-ungarischen Familien gab es zu dieser Zeit nicht mehr, und die meisten kamen weiterhin aus Innerösterreich, ins- besondere aus der Steiermark und Krain. Auch die letzten beiden Priorinnen des Klosters waren bürgerlicher Herkunft. Das Dominikanerkloster in Studenice wurde am 8. März 1782 durch ein Dekret von Kaiser Joseph II. aufgelöst und beendete damit seine mehr als fünfhundertjährige Geschichte.

Objavljeni viri

Frank, Karl Friedrich von. Standeserhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und die Österreichischen Erblande bis 1806 sowie kaiserlich österreichische bis 1823, 4. Band (O–Sh), Schloss Senftenegg: samozaložba, 1973.

Ožinger, Anton (ur.). Vizitacije savinjskega arhidiakonata goriške nadškofije 1751–1773. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1991.

Santonino, Paolo. Popotni dnevniki: 1485–1487 (prev. Primož Simoniti). Celovec, Dunaj, Ljubljana: Mohorjeva založba, 1991.

Literatura

Curk, Jože. »Studenice – pomemben spomenik naše umetnostne zgodovine«. Ġasopis za zgodovino in narodopisje 51, št. 2, 1980, str. 284–310.

Grahornik, Matjaž & Tina Košak. Zapuščinski spisi po Henriku Adamu grofu Brandisu (1715–1790). Gradivo za zgodovino Maribora, zvezek XLIX. Maribor: Pokrajinski arhiv Maribor, 2022.

Grahornik, Matjaž. Genealogija rodbine Herberstein s posebnim poudarkom na spodnještajerskih vejah. Doktorska disertacija. Maribor 2021.

Grahornik, Matjaž. Dvorec Mala Loka: sledi časa in lastnikov. Mala Loka: Knjižnica Pavla Golie, 2017.

Gruden, Josip. »Samostan Studenice v protestantski dobi«. Ġasopis za zgodovino in narodopisje 5, 1908, str. 163–168.

Gulin, Ante. Povijest obitelji Rattkay: genealoška studija i izvori (1400–1793). Zagreb: Hrvatska akademija znanosti i umjetnosti, 1995.

Hrvatska enciklopedija. Knjiga 3: Da-Fo (gl. ur. Dalibor Brozović). Zagreb: Leksikografski zavod Miroslav Krleža, 2001; Knjiga 7: Mal-Nj (gl. urednik August Kovačec). Zagreb: Leksikografski zavod Miroslav Krleža 2005; Knjiga 8: O-Pre (gl. urednik Slaven Ravlić). Zagreb: Leksikografski zavod Miroslav Krleža, 2006; Knjiga 9: Pri-Sk (gl. urednik Slaven Ravlić). Zagreb: Leksikografski zavod Miroslav Krleža, 2007.

Kočevar, Vanja. »Patent cesarja Ferdinanda II. o spreobrnjenju ali izselitvi protestant- skega plemstva notranjeavstrijskih dežel iz leta 1628: kritična objava in prevod«. Arhivi 43, št. 2, 2020, str. 381–426.

Koldau, Linda Maria. »Die Regel und ihre Ausgestaltung. Voraussetzungen und Methoden der Erforschung der Musik in Frauenklöstern des Mittelalters und der Frühen Neuzeit.« Die Musikforschung 61, št. 4, 2008, str. 330–348.

Koropec, Jože. Mi smo tu. Veliki punt na Slovenskem v letu 1635. Maribor: Založba Obzorja, 1985.

Koropec, Jože. »Zbelovo, Studenice, Pogled do srede 17. stoletja«. Ġasopis za zgodovino in narodopisje 51, št. 2, 1980, str. 239–283.

Kos, Dušan. »V primežu pobožnosti, karierizma in (samo)preskrbe (od konca 13. do začetka 15. stoletja)«. Zgodovinski časopis 50, št. 1, 1996, str. 21–46.

Kosi, Miha. »Špitali na Slovenskem v srednjem veku«. Epidemije in zdravstvo. Zgodovinski pogled (ur. Katarina Keber). Ljubljana: Založba ZRC, 2024, str. 9–74.

Kostanjšek Brglez, Simona & Lilijana Urlep. Studenice. Drobci iz zgodovine samostana. Studenice: Občina Poljčane, Nadškofijski arhiv Maribor, Zgodovinsko društvo dr. Jožeta Koropca Slovenska Bistrica, 2025 (razstavni panoji; otvoritev razstave v prostorih Občine Poljčane: 28. 5. 2025).

Kostanjšek Brglez, Simona. »Veliki oltar v cerkvi sv. Treh kraljev v Studenicah«. Bistriške novice, januar 2020, str. 34–35.

Kreačič, Goranka. »Marija Terezija baronica Oršić, roj. baronica Wintershoffen: rodbina, zakon in knjige«. Kronika 73, 2025, št. 2, str. 269–285.

Marušič, Branko. »Bisanti, Paolo (1529–1587)«. Primorski slovenski biografski leksikon.

18. snopič: Zgaga–Žvanut in dodatek A–B (ur. Martin Jevnikar). Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1992.

Mlinarič, Jože. Studeniški dominikanski samostan: ok. 1245–1782. Celje: Mohorjeva družba, 2005.

Motnik, Marko. »Dominikanski samostan Studenice: po sledeh glasbe v nemi preteklo- sti« (v tej publikaciji).

Naschenweng, Hannes P. Der landständische Adel im Herzogtum Steiermark. Ein genea- logisches Kompendium. Band I: Abele bis Juritsch; Band II: Lachawitz bis Zwickl. Veröffentlichungen des Steiermärkischen Landesarchivs 43/1 in 43/2. Graz: Steiermärkisches Landesarchiv, 2020.

Noeske, Nina. »Die Disziplinierung des Wissens. Überlegungen am Beispiel Kloster«. Musikort Kloster. Kulturelles Handeln von Frauen in der Frühen Neuzeit (ur. Susanne Rode-Breymann). Köln, Weimar, Wien: Böhlau Verlag, 2009, str. 31–45.

Preinfalk, Miha. Auerspergi. Po sledeh mogočnega tura. Thesaurus memoriae, Dissertationes 4. Ljubljana: ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, 2005.

Patačić, Anton Aleksander. Status familiæ Patachich sive notitia illius universalis Honorifica æqve ac Utilis, ex Archivis & Documentis Authenticis desumpta. Viennæ MDCCXXXX.

Straka, Manfred. »Die Bevölkerungsentwicklung der Steiermark von 1528 bis 1782 auf Grund der Kommunikantenzählungen«. Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark 52, 1961, str. 3–53.

Srednoselec, Andreja. Tko tu koga ženi? Who is marrying whom? Katalog razstave, 24. april–15. september 2024. Dvor Trakošćan 2024.

Volčjak, Jure: »Grbi ljubljanskih škofov in nadškofov«. Upodobitve ljubljanskih škofov (gl. ur. Ana Lavrič). Katalog razstave. Ljubljana: Narodna galerija, 2007, str. 91–183.

Zadravec, Dejan: »Gospostvo Kozje v zgodnjem novem veku«. Pod Bredičem in Kozjakom: zgodovina Kozjega (ur. Slavko Ciglenečki et al.). Kozje: Občina, 2016, str. 73–95.