Martin Bele

DOI

https://doi.org/10.62409/czn.301

PDF

PDF (SLO)

Številka (eng. Number)

ČZN, zvezek 4, 2025

Studeniški samostan, Sofija Rogaška, dominikanke, gospodje Rogaški, današnja slovenska Štajerska.

Studenice Convent, Sophia of Rogaška, Dominican nuns, Lords of Rogaška, present-day Slovenian Styria.

Plemiči, ki so igrali glavno vlogo pri ustanovitvi studeniškega samostana so izvirali iz rodbine gospodov Rogaških. Pri omenjeni rodbini je šlo za stransko vejo rodbine štajerskih ministerialov Konjiških, ki so si od Krške škofje (kot kaže malo pred letom 1200) uspeli pridobiti rogaško gospostvo. Rodbina je nato obstajala približno stoletje, njeni člani pa so bili skozi čas vpleteni v štajersko politiko. Henrik I. Rogaški, aktiven med letoma 1234 in 1267, se je v petdesetih in šestdesetih letih tako udeležil kar petih štajerskih deželnih zborov. Čeprav je njegov matični grad stal na ozemlju Krške škofije, se je Henrik za krške zadeve bolj malo zanimal in se, kolikor je bilo le mogoče vpletal v štajersko deželno politiko. V moški liniji rodbina Rogaških ni bila dolgega veka. Izumrla je že nekje na prelomu med letoma 1299 in 1300 in sicer v osebi Henrika II.

Ustanoviteljica studeniškega samostana je bila Zofija Rogaška, aktivna sredi 13. stoletja. Bila je sestra Henrika I. oz. teta Henrika II. Kakor bi smeli sklepati je bil Zofijin mož Riher Podjunski leta 1237 že pokojni. Ona je v približno istem času v Studenicah pod Bočem ustanovila hospital, okrog leta 1245 pa ženski samostan. Otrok par pred tem morda ni imel, zato se je Zofija po moževi smrti pač posvečala njegovemu (in svojemu) dušnemu blagru. Pri vsem skupaj ji je, kakor bi smeli sklepati, izdatno pomagala tudi sestra Rikarda, sicer poročena z Otonom I. Kunšperškim. Zofijino ustanovo je leta 1251 potrdil oglejski patriarh Bertold Andeško-Meranski ter jo v duhovnem smislu podredil dominikancem na Ptuju. Poleg Zofije sta njen samostan v prihodnjih desetletjih obdarovala tudi zgoraj omenjena Henrik I. in Henrik II. Henrik I. je tako očitno delal že v šestdesetih letih. Nesrečni sin Henrik II. je samostanu skozi čas prav tako potrdil vrsto privilegijev oz. se je (skupaj s svojo teto Zofijo, ki je umrla konec sedemdesetih let) na splošno trudil delovati v njegovo korist. Preživelih otrok, kot rečeno tudi ni imel, tako da se je z vso svojo preostalo energijo posvetil samostanu.

The nobles who played the principal role in the foundation of the Studenice monastery originated from the family of the Lords of Rogatec. This lineage represented a collateral branch of the Styrian ministeriales of Konjice, who succeeded in acquiring the lordship of Rogatec from the Bishopric of Gurk, apparently shortly before 1200. The family existed for roughly a century, during which its members were involved in Styrian political life. Henry I of Rogatec, active between 1234 and 1267, took part in no fewer than five Styrian provincial assemblies during the 1250s and 1260s. Although his ancestral castle stood within the territory of the Diocese of Gurk, Henry showed relatively little interest in Gurk affairs and instead became involved in Styrian provincial politics as much as possible. In the male line, however, the Rogatec family did not endure for long. It became extinct sometime around the turn of the century, between 1299 and 1300, with the death of Henry II.

The founder of the Studenice monastery was Sophia of Rogatec, active in the mid-thirteenth century. She was the sister of Henry I and the aunt of Henry II. As far as can be determined, her husband, Riher of Jauntal, had already died by 1237. Around the same time Sophia established a hospital in Studenice beneath Mount Boč, and around 1245 she founded a women’s monastery. The couple probably had no children, and after her husband’s death Sophia devoted herself to securing the spiritual salvation of both herself and her late husband. In this undertaking she was apparently assisted by her sister Rikarda, who was married to Otto I of Kunšperk. In 1251 Sophia’s foundation was confirmed by the Patriarch of Aquileia, Berthold of Andechs-Merania, who placed it under the spiritual care of the Dominicans of Ptuj.

In addition to Sophia, the monastery was endowed in the following decades by the aforementioned Henry I and Henry II. Henry I was already making donations in the 1260s. Henry II, the last representative of the family, likewise confirmed a number of privileges to the monastery and, together with his aunt Sophia—who died in the late 1270s—generally sought to act in its favour. As noted, he left no surviving children and therefore devoted the remainder of his efforts to supporting the monastery.

Die Adligen, die maßgeblich an der Gründung des Klosters Studenice beteiligt waren, stammten aus dem Geschlecht der Herren von Rogaška. Dieses war ein Zweig der steirischen Ministerialfamilie Konjiški, die die Herrschaft von Rogaška vom Bistum Krško erlangte (vermutlich kurz vor 1200). Die Familie existierte daraufhin etwa ein Jahrhundert lang, und ihre Mitglieder waren im Laufe der Zeit in die steirische Politik involviert. Heinrich I. von Rogaška, der zwischen 1234 und 1267 regierte, nahm in den 1250er und 1260er Jahren an bis zu fünf steirischen Provinzialversammlungen teil. Obwohl seine Heimatburg auf dem Gebiet des Bistums Krško lag, interessierte sich Heinrich wenig für die Angelegenheiten von Krško und engagierte sich stattdessen so weit wie möglich in der steirischen Landespolitik. In männlicher Linie erlosch das Geschlecht von Rogaška schnell, irgendwann zwischen 1299 und 1300, und zwar mit der Person Heinrich II.

Die Gründerin des Klosters Studenice war Zofija Rogaška, die Mitte des 13. Jahrhunderts wirkte. Sie war die Schwester Heinrichs I. und die Tante Heinrichs II. Wie man annehmen kann, war Zofijas Ehemann, Riher Podjunski, bereits 1237 verstorben. Etwa zur selben Zeit gründete sie in Studenice pod Bočem ein Hospital und um 1245 ein Nonnenkloster. Da das Paar möglicherweise keine Kinder hatte, widmete sich Zofija nach dem Tod ihres Mannes dessen (und ihrem) spirituellem Wohlbefinden. Dabei wurde sie, wie man vermuten kann, maßgeblich von ihrer Schwester Rikarda unterstützt, die mit Otto I. von Kunšperk verheiratet war. 1251 wurde Zofijas Klostergründung vom Patriarchen von Aquileia, Berthold von Andes und Meran, bestätigt und in spiritueller Hinsicht den Dominikanern in Ptuj unterstellt. Neben Zofija wurde das Kloster in den folgenden Jahrzehnten auch von den bereits erwähnten Heinrich I. und Heinrich II. gefördert. Heinrich I. war offenbar schon in den 1860er Jahren in dieser Hinsicht aktiv. Sein unglücklicher Sohn Heinrich II. be- stätigte dem Kloster im Laufe der Zeit ebenfalls eine Reihe von Privilegien oder bemühte sich (gemeinsam mit seiner Tante Zofija, die Ende der 1870er Jahre starb) allgemein um dessen Wohl. Da er, wie bereits erwähnt, keine überlebenden Kinder hatte, widmete er dem Kloster all seine verbleibende Kraft.