Igor Žiberna

DOI

https://doi.org/10.62409/czn.296

PDF

PDF (SLO)

Številka (eng. Number)

ČZN, zvezek 3, 2025

Vinogradništvo je v Sloveniji pomembna kmetijska dejavnost predvsem tam, kjer so možnosti za druge oblike gospodarjenja zaradi razgibanega reliefa in velikih strmin pobo- čij onemogočene in v zadnjih desetletjih v nekaterih slovenskih pokrajinah pomembno dopolnjuje turistično ponudbo. Hkrati daje tem pokrajinam značilni zunanji videz in predstavlja del njihove identitete. Popis vinogradov Statističnega urada Republike Slovenije kaže, da se je v letu 2020 z vinogradništvom ukvarjalo 28.481 pridelovalcev. Število pridelovalcev grozdja je bilo za 6 % manjše kot ob prejšnjem popisu vinogradov leta 2015, skupna površina vinogradov pa se je zmanjšala za 3 %. V Sloveniji je bila povprečna ve- likost vinograda 0,54 ha, pri čemer so nastopale velike razlike med obema kohezijskima regijama: v zahodni kohezijski regiji je povprečen vinograd meril 1,2 ha, v vzhodni pa le 0,38 ha. Leta 2020 je kar 91 % vseh vinogradnikov na 31 % vseh vinogradniških površinah imelo vinograde s površino, manjšo od 1 ha. V Sloveniji velik problem predstavlja tudi starost vinogradov, katerih obnova v zadnjih letih celo pada. Težave slovenskega vinogra- dništva so tudi neekonomična in draga pridelava na strmih legah, manjša poraba vina ter marsikje nepovezanost in nesodelovanje pridelovalcev med seboj. Zanimanje mladih za vinogradništvo ponekod pada, medtem ko je danes večina ljubiteljskih vinogradnikov praviloma starejših, vinogradov pa več ne obnavljajo, marveč jih krčijo ali celo opuščajo.

V članku smo želeli prikazati izkoriščenost ene od za vinsko trto pomembnih naravnih danosti, to je topoklimatskega vinogradniškega potenciala v Slovenskih goricah in spremembe njegove izkoriščenosti v obdobju 2000–2025. Topoklimatski potencial združuje reliefne značilnosti (relativna višina, naklon in ekspozicije pobočij) in z njimi povezan Sončev obsev. Vinska trta je namreč kultura, ki je v naših geografskih širinah zelo odvi- sna od topoklimatskih značilnostih in ji bolj ugajajo toplejša, bolj osončena območja. Pri določanju stopnje kvalitete topoklimatskih vinogradniških leg smo uporabili modelirane podatke globalnega Sončevega obseva (tu so vključeni podatki o naklonu in ekspoziciji pobočij ter podatki o višinskem kotu Sonca) ter podatke o relativnih višinah. Oba podatka smo kombinirali in v nadaljevanju določili štiri kakovostne razrede topoklimatskih vino- gradniških leg, pri čemer prvorazredne lege predstavljajo najkakovostnejša topoklimatska vinogradniška območja. V nadaljevanju smo za ta območja analizirali rabo tal leta 2000 in leta 2025, spremembe rabe tal in smeri spremembe rabe tal v tem obdobju.

Struktura rabe tal na prvorazrednih topoklimatskih vinogradniških legah se med submikroregijami Slovenskih goric razlikuje. V relativnem smislu je bil delež vinogradov na najkvalitetnejših legah najvišji v Vzhodnih Ljutomersko-Ormoških goricah (40,5 %) in v Radgonsko-Kapelskih goricah (35,9 %). V Mariborskih goricah je ta delež 10,7 %, v Zahod- nih Slovenskih goricah 7,0 %, v Ptujskih goricah 6,3 %, v Osrednjih Slovenskih goricah pa le 2,5 %. Vinogradi so se na prvorazrednih topoklimatskih vinogradniških legah v obdobju 2000–2025 najbolj zmanjšali v Zahodnih Slovenskih goricah (za 240,6 ha ali za 4,1 OT), v Zahodnih Ljutomersko-Ormoških goricah (za 218,3 ha ali za 6,9 OT), v Vzhodnih Ljutomersko-Ormoških goricah (za 204,8 ha ali za 9,5 OT) in v Mariborskih goricah (za 157,7 ha ali za 6,1 OT). Na drugorazrednih legah so umiki vinogradov v splošnem manj izraziti, največji pa v Vzhodnih Ljutomersko-Ormoških goricah (za 107,9 ha ali za 9,5 OT).

Na območju celotnih Slovenskih goric je bila na prvorazrednih topoklimatskih vinogradniških legah najpogostejša smer spremembe rabe tal prehod vinogradov v travnike (na 912,1 ha), travnikov v njive (na 842,1 ha), travnikov v zemljišča v zaraščanju (na 738,6 ha), sadovnjakov v travnike (463,4 ha) in travnikov v sadovnjake (na 401,6 ha). Poleg že zgoraj omenjenih sprememb vinogradov v travnike so se vinogradniške površine najpogosteje spreminjale še v njive (na 262,8 ha), zemljišča v zaraščanju (na 256,2 ha), sadovnjake (na 171,5 ha) ter pozidana in sorodna zemljišča (na 73,1 ha).

Razen v Radgonsko-Kapelskih goricah in v Vzhodnih Ljutomersko-Ormoških goricah na najkakovostnejših vinogradniških topoklimatskih legah prevladujejo neobdelovalne površine, predvsem gozdne in travniške površine. Tudi smeri spremembe rabe tal na najbolj kakovostnih legah nakazujejo procese opuščanja obdelovalnih površin. Topoklimatski potencial je v Slovenskih goricah (pre)slabo izkoriščen in procesi spremembe rabe tal na- kazujejo, da se ta še niža. Ob nadaljevanju sedanjih trendov lahko pričakujemo, da se bo struktura kmetijske dejavnosti, ki je oblikovala značilno kulturno pokrajino in identiteto, marsikje pomembno spremenila.

Viticulture is an important agricultural activity in Slovenia, particularly in areas where other forms of farming are limited by rugged relief and steep slopes, and in recent decades it has also significantly complemented the tourist offer in some Slovenian regions. At the same time, it gives these regions a distinctive external appearance and represents an important part of their identity. The Vineyard Census of the Statistical Office of the Republic of Slovenia shows that in 2020, 28,481 producers were engaged in viticulture. The number of grape producers was 6 percent lower than at the previous vineyard census in 2015, while the total vineyard area decreased by 3 percent. The average vineyard size in Slovenia was

0.54 ha, with large differences between the two cohesion regions. In the western cohesion region, the average vineyard measured 1.2 ha, while in the eastern cohesion region it measured only 0.38 ha. In 2020, as many as 91 percent of all winegrowers cultivated vineyards smaller than 1 ha, covering 31 percent of all vineyard areas. A major problem in Slovenia is also the age structure of vineyards, as vineyard renewal has even declined in recent years. Additional challenges of Slovenian viticulture include uneconomic and costly production on steep slopes, lower wine consumption, and in many places a lack of cooperation and connectivity among producers. Interest in viticulture among young people is declining in some areas, while today most hobby winegrowers are generally older and no longer renew vineyards, but instead uproot them or abandon them altogether.

In this article, we aimed to present the utilization of one of the natural factors important for grapevine cultivation, namely the topoclimatic viticultural potential in the Slovenske Gorice, and changes in its utilization in the period 2000–2025. Topoclimatic potential combines relief characteristics, relative elevation, slope, and slope aspect, together with the associated solar radiation. Grapevine is a crop that, at our geographical latitudes, is highly dependent on topoclimatic characteristics and is better suited to warmer and more sun-exposed areas. To determine the quality levels of topoclimatic viticultural sites, we used modeled data on global solar radiation, including slope and aspect data and data on the solar elevation angle, as well as data on relative elevations. These datasets were combined, and four quality classes of topoclimatic viticultural sites were identified, with first-class sites representing the highest-quality topoclimatic viticultural areas. For these areas, land use in 2000 and 2025, land-use changes, and directions of land-use change during this period were analyzed.

The structure of land use on first-class topoclimatic viticultural sites varies among the sub-microregions of the Slovenske Gorice. In relative terms, the share of vineyards on the highest-quality sites was highest in the Eastern Ljutomer–Ormož Hills (40.5 percent) and in the Radgona–Kapela Hills (35.9 percent). In the Maribor Hills, this share was 10.7 percent, in the Western Slovenske Gorice 7.0 percent, in the Ptuj Hills 6.3 percent, and in the Central Slovenske Gorice only 2.5 percent. In the period 2000–2025, vineyards on firstclass topoclimatic viticultural sites decreased the most in the Western Slovenske Gorice, by 240.6 ha or 4.1 percentage points, in the Western Ljutomer–Ormož Hills by 218.3 ha or 6.9 percentage points, in the Eastern Ljutomer–Ormož Hills by 204.8 ha or 9.5 percent- age points, and in the Maribor Hills by 157.7 ha or 6.1 percentage points. On second-class sites, vineyard withdrawal was generally less pronounced, with the largest decrease in the Eastern Ljutomer–Ormož Hills, by 107.9 ha or 9.5 percentage points.

Across the entire Slovenske Gorice, the most frequent direction of land-use change on first-class topoclimatic viticultural sites was the conversion of vineyards to grasslands, covering 912.1 ha, followed by the conversion of grasslands to arable land on 842.1 ha, grasslands to land undergoing overgrowth on 738.6 ha, orchards to grasslands on 463.4 ha, and grasslands to orchards on 401.6 ha. In addition to the already mentioned conver- sions of vineyards to grasslands, vineyard areas were most frequently converted to arable land, covering 262.8 ha, to land undergoing overgrowth, covering 256.2 ha, to orchards, covering 171.5 ha, and to built-up and related land, covering 73.1 ha.

Except in the Radgona–Kapela Hills and the Eastern Ljutomer–Ormož Hills, non-cultivated areas, primarily forests and grasslands, dominate the highest-quality topoclimatic viticultural sites. The directions of land-use change on the most suitable sites also indicate processes of agricultural land abandonment. The topoclimatic potential in the Slovenske Gorice is poorly utilized, and land-use change processes suggest that its utilization is continuing to decline. If current trends persist, significant changes can be expected in the structure of agricultural activities that have shaped the characteristic cultural landscape and identity of the region.

Der Weinbau ist in Slowenien ein wichtiger landwirtschaftlicher Wirtschaftszweig, insbesondere dort, wo andere Bewirtschaftungsformen aufgrund des unwegsamen Geländes und der steilen Hänge nicht möglich sind. In den letzten Jahrzehnten hat er das touristische Angebot in einigen slowenischen Regionen deutlich bereichert. Gleichzeitig prägt er das charakteristische Erscheinungsbild dieser Regionen und ist Teil ihrer Identität. Die Weinbergszählung des Statistischen Amtes der Republik Slowenien ergab, dass im Jahr 2020 28.481 Winzer tätig waren. Die Zahl der Winzer lag 6 % niedriger als bei der vorhe- rigen Zählung im Jahr 2015, und die Gesamtfläche der Weinberge ging um 3 % zurück. In Slowenien betrug die durchschnittliche Rebfläche 0,54 ha, wobei große Unterschiede zwischen den beiden Kohäsionsregionen bestanden: In der westlichen Kohäsionsregion maß die durchschnittliche Rebfläche 1,2 ha, in der östlichen Region hingegen nur 0,38 ha. Im Jahr 2020 besaßen 91 % aller Winzer Weinberge, während 31 % der übrigen Winzer Weinberge mit einer Fläche von weniger als einem Hektar bewirtschafteten. In Slowenien stellt das hohe Alter der Weinberge ein großes Problem dar, da deren Erneuerung in den letzten Jahren sogar zurückgegangen ist. Zu den Problemen des slowenischen Weinbaus zählen außerdem die unwirtschaftliche und teure Produktion an Steilhängen, der gerin- gere Weinkonsum sowie vielerorts die mangelnde Vernetzung und Kooperation zwischen den Erzeugern. Das Interesse junger Menschen am Weinbau schwindet mancherorts, während die meisten Hobbywinzer heutzutage älter sind. Weinberge werden nicht mehr erneuert, sondern eher gerodet oder gar aufgegeben.

In diesem Artikel möchten wir die Nutzung eines für den Weinbau wichtigen natürlichen Merkmals aufzeigen: das topoklimatische Weinbaupotenzial in Slovenske gorice und dessen Entwicklung im Zeitraum 2000–2025. Das topoklimatische Potenzial umfasst Reliefmerkmale (relative Höhe, Hangneigung und Exposition) sowie die damit verbundene Sonneneinstrahlung. Die Weinrebe ist eine Kulturpflanze, die in unseren geografischen Breiten stark von den topoklimatischen Gegebenheiten abhängt und wärmere, sonnigere Gebiete bevorzugt. Zur Bestimmung der Qualitätsstufe topoklimatischer Weinbaulagen verwendeten wir modellierte Daten zur globalen Sonneneinstrahlung (einschließlich Da- ten zur Hangneigung, Exposition und zum Sonnenstand) sowie Daten zur relativen Höhe. Wir kombinierten beide Daten und ermittelten anschließend vier Qualitätsklassen für topoklimatische Weinbaulagen, wobei die Lagen erster Klasse die höchste topoklimatische Qualität aufweisen. Anschließend analysierten wir die Landnutzung in diesen Gebieten in den Jahren 2000 und 2025, die Veränderungen der Landnutzung sowie die Richtung der Landnutzungsänderungen während dieses Zeitraums.

Die Struktur der Landnutzung in erstklassigen topoklimatischen Weinbaustandorten variiert zwischen den Submikroregionen von Slovenske gorice. Relativ gesehen war der Anteil der Weinberge in den hochwertigsten Lagen am höchsten im östlichen Teil von Ljutomersko-Ormoške gorice (40,5 %) und in Radgonsko-Kapelske gorice (35,9 %). In Mariborske gorice beträgt dieser Anteil 10,7 %, im westlichen Teil von Slovenske gorice 7,0 %, in Ptujske gorice 6,3 % und im zentralen Teil von Slovenske gorice nur 2,5 %. Die Weinberge in erstklassigen topoklimatischen Weinbaustandorten gingen im Zeitraum 2000–2025 am stärksten zurück im westlichen Teil von Slovenske gorice (um 240,6 ha bzw. 4,1 OT), im westlichen Teil von Ljutomersko-Ormoške gorice (um 218,3 ha bzw. 6,9 OT), im östliche Teil von Ljutomersko-Ormoške gorice (um 204,8 ha bzw 9,5 OT) und in Mariborske gorice (um 157,7 ha oder 6,1 OT). In zweitklassigen Lagen ist der Rückgang der Weinberge im Allgemeinen weniger ausgeprägt, wobei der größte Rückgang im östlichen Teil von Ljutomersko-Ormoške gorice (um 107,9 ha oder 9,5 OT) zu verzeichnen ist.

Im gesamten Weinbaugebiet Slovenske gorice war die häufigste Landnutzungsänderung in erstklassigen topoklimatischen Weinbaulagen die Umwandlung von Weinbergen in Wiesen (912,1 ha), von Wiesen in Felder (842,1 ha), von Wiesen in Brachland (738,6 ha), von Obstgärten in Wiesen (463,4 ha) und von Wiesen in Obstgärten (401,6 ha). Neben den genannten Umwandlungen von Weinbergen in Wiesen waren die häufigsten Änderungen in Weinbergsflächen die Umwandlung in Felder (262,8 ha), Brachland (256,2 ha), Obst- gärten (171,5 ha) und Siedlungs- und Nutzflächen (73,1 ha).

Mit Ausnahme der Weinbaugebiete Radgonsko-Kapelske gorice und östlichen Teil Ljutomersko-Ormoške gorice werden die besten topoklimatischen Lagen für den Weinbau von Brachflächen, vorwiegend Wald- und Wiesenflächen, dominiert. Die Landnutzungsänderungen in diesen Gebieten deuten ebenfalls auf eine Aufgabe von Anbauflächen hin. Das topoklimatische Potenzial der Weinbaugebiete Slovenske gorice ist (zu) unzureichend genutzt, und die Landnutzungsänderungen lassen auf eine weitere Abnahme schließen. Setzen sich die aktuellen Trends fort, ist zu erwarten, dass sich die Struktur der landwirtschaftlichen Aktivitäten, die die charakteristische Kulturlandschaft und Identität geprägt hat, vielerorts deutlich verändern wird.

Badovinac, I., Vodovnik Plevnik, T., Rusjan, T., (2017): Vinarstvo v Sloveniji danes. V:

5. slovenski vinogradniško-vinarski kongres, Šentjernej, 12. maj 2017. Kmetijski inštitut Slovenije, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Kmetijsko gozdarski zavod Novo mesto. Kmetijski inštitut Slovenije. Ljubljana.

Barry, R. G., Blanken P. D., (2016): Microclimate and Local Climate. Cambridge University Press. Cambridge.

Belec, B., 1994a: Subpanonska Severovzhodna Slovenija. Gradivo za Regionalno geografsko monografijo Slovenije. Elaborat. Maribor. Raziskovalni inštitut Pedagoške fakultete.

Belec, B., 1994b: Ljutomersko-Ormoške gorice. Gradivo za Regionalno geografsko monografijo Slovenije. Elaborat. Maribor. Raziskovalni inštitut Pedagoške fakultete.

Bendix, J., (2004): Geländeklimatologie. Gebrüder Borntraeger Verlagbuchhandlung. Berlin. Stuttgart.

Kert, B., 1994a: Zahodne Slovenske gorice. Gradivo za Regionalno geografsko monografijo Slovenije. Elaborat. Maribor. Raziskovalni inštitut Pedagoške fakultete.

Kert, B., 1994b: Srednje Slovenske gorice. Gradivo za Regionalno geografsko monografijo Slovenije. Elaborat. Maribor. Raziskovalni inštitut Pedagoške fakultete.

Geister, I. (2025): Soočenje z naravo. Eseji o divjini in kulturi. Umco. Ljubljana.

Hauptman, S., Mavrič Štrukelj, M., Škvarč, A., Martinčič, J., Torič, M., Breznik, M., (2023): Slovenski vinogradi. V: 6. slovenski vinogradniško-vinarski kongres: zbornik prispevkov. Ptuj, 21.–22. april 2023. Kmetijsko gozdarski zavod Ptuj. Ptuj.

Interpretacijski ključ. Podroben opis metodologije zajema dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Direktorat za kmetijstvo. Služba za register kmetijskih gospodarstev. 2013. Ljubljana.

Kerma, S., (2018): Vinski turizem z geografskim poreklom. Založba Univerze na Pri- morskem. Koper.

Kert, B., 1994a: Zahodne Slovenske gorice. Gradivo za Regionalno geografsko monografijo Slovenije. Elaborat. Maribor. Raziskovalni inštitut Pedagoške fakultete.

Kert, B., 1994b: Srednje Slovenske gorice. Gradivo za Regionalno geografsko monografijo Slovenije. Elaborat. Maribor. Raziskovalni inštitut Pedagoške fakultete.

Mioć, P., Žnidarčič, M., 1989: Tolmač za list Maribor-Leibnitz. Osnovna geološka karta 1:100000. Inštitut za geologijo, geotehniko in geofiziko. Ljubljana.

Mioć, P., Marković, S., Brkić, M., Žnidarčič, M., 1998: Tolmač za list Čakovec. Osnovna geološka karta 1:100000. Inštitut za geologijo, geotehniko in geofiziko. Ljubljana.

Perko, D., (2001): Analiza površja Slovenije s stometrskim digitalnim modelom reliefa. Geografija Slovenije. Št. 3. Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU. Ljubljana.

Plešivčnik, S., (2017): Vinogradništvo in vino v Sloveniji. Statistični urad RS. (Dostopno na: https://www.stat.si/StatWeb/File/DocSysFile/9647/05_NK_2017-10-27_Vinogradnistvo.pdf).

Pravilniku o seznamu geografskih označb za vina in trsnem izboru. UL RS, št. 49/07, 2007.

Šlebinger, C., (1968): Geološka podoba pokrajine med Muro in Dravo. V: Svet med Muro in Dravo. Ob stoletnici 1. slovenskega tabora v Ljutomeru 1868–1968. Založba Obzorja. Maribor.

Veliki splošni leksikon. Priročna izdaja. 19. tr-vo. DZS, 2006. Ljubljana.

Vrišer, I. (1995): Agrarna geografija. Oddelek za geografijo. Filozofska fakulteta. Ljubljana.

Vrišer, I. (1998): Gospodarska geografija. V: Geografija Slovenije. Slovenska Matica. Ljubljana.

Žiberna, I., (1992): Vpliv klime na lego in razširjenost vinogradov na primeru Srednjih Slovenskih goric. Geografski zbornik. 32. SAZU. Ljubljana. str. 51–139.

Žiberna, I., (2011): Izbrane naravnogeografske značilnosti občine Radlje. Revija za geografijo. 11. Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Maribor. str. 47–60.

Žiberna, I., (2015): Spreminjanje rabe tal v vzhodnih Ljutomersko-Ormoških goricah v obdobju 2000–2015 v povezavi z izbranimi fizično geografskimi značilnostmi. Revija za geografijo. [Tiskana izd.]. 2015, 10, št. 2. Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Maribor.

Žiberna, I., (2018): Land use changes in relation to selected physical geographical features from the viewpoint of marginalization: the case of Svečinske Gorice, Slovenia. V: PELC, Stanko (ur.), KODERMAN, Miha (ur.). Nature, tourism and ethnicity as drivers of (de)marginalization: insights to marginality from perspective of sustain- ability and development. Cham: Springer, cop. 2018. Str. 43–58, ilustr. Perspectives on geographical marginality, vol. 3. ISBN 978-3-319-59001-1. ISSN 2367-0002. DOI: 10.1007/978-3-319-59002-8_3.

Žiberna, I., (2019a): Spremembe vinogradniških površin po vinorodnih okoliših in po- dokoliših v Sloveniji v obdobju 2000–2019. Revija za geografijo. 14. Št. 1. Oddelek za geografijo. Filozofska fakulteta. Univerza v Mariboru. Maribor.

Žiberna, I., (2019b): Spreminjanje rabe tal v Halozah v obdobju 2000–2015. V: Drozg,

V. (ur.), Kulturna pokrajina Haloz. 1. izd. Univerzitetna založba Univerze v Mariboru. Maribor.

Žiberna, I., (2021): Praktikum iz Planetarne geografije. Oddelek za geografijo. Filozofska fakulteta. Univerza v Mariboru. Maribor.

Žiberna, I., Jöbstl, G., Pucko, K., Žagavec, A., (2022): Spremembe rabe tal na območju Dravinjskih goric. Revija za geografijo. 17, Št. 1. Oddelek za geografijo. Filozofska fakulteta. Univerza v Mariboru. Maribor.

Žiberna, I., (2024): Raba tal v Slovenskih goricah v obdobju 2000–2024. Časopis za zgodovino in narodopisje. 2024, letnik 95. št. 1. Zgodovinsko društvo v Mariboru. Maribor. DOI: 10.62409/czn.252

Medmrežje 1: https://www.stat.si/StatWeb/news/Index/9568 (12. 8. 2025)

Medmrežje 2: http://rkg.gov.si/GERK/ (18. 7. 2025).

Medmrežje 3: https://ipi.eprostor.gov.si/jgp/data (12. 3. 2025)