Elko Borko

DOI

https://doi.org/10.62409/czn.279

PDF

PDF (SLO)

Številka (eng. Number)

ČZN, zvezek 3-4, 2024

Prvi transport s slovenskimi izgnanci je na vojaških tovornjakih zapustil zbirno tabori­ šče v Melju že 6. junija 1941 popoldne ob tretji uri in jih prepeljal do Slovenske Bistrice, kjer so jih premestili na železniške tovorne vagone in jih odpeljali proti Zagrebu, kjer so izgnanci dobili skromno večerjo. O izgnancih, ki so bili prve žrtve nemškega raznarodovalnega načrta in nekaj kasneje o internirancih v nemških nacističnih taboriščih se je v povojnem času zelo malo poročalo, saj so bili za čas takratnega političnega sistema mnogo bolj v čislih partizanski borci. Tako je prvi sestanek izseljencev in internirancev v Mariboru leta 1951 ostal osamljeni dogodek in ga kasneje niso več omenjali. Sčasoma pa je tudi Zveza borcev spoznala, da so bili izseljenci druga fronta osvobodilnega boja in da so bili predolgo potisnjeni na obrobje pomembnosti v povojni družbi. Postopoma se je njihova vloga v skupnem boju za obstoj slovenskega naroda povečala. Tako so leta 1971 na predlog slovenskega zgodovinarja dr. Toneta Ferenca določili 7. junij za spominski dan slovenskih izseljencev. Tudi Društvo izgnancev Slovenije 1941–1945, ki je bilo ustanovljeno šele leta 1991 v samostojni Sloveniji, je povzelo 7. junij kot dan izgnancev in začetek nasilnega izseljevanja zavednega slovenskega prebivalstva z ozemlja slovenske Štajerske in Gorenjske. Žrtve vojnega nasilja so šele v samostojni Sloveniji pridobile brezplačno zdra­ vstveno zavarovanje, pravico do klimatskega zdravljenja, mesečno rento in odškodnino za prestano psihično in fizično trpljenje med vojno od leta 1941 do 1945. Prav tako je na podlagi nemškega zakona o skladu »Spomin, odgovornost in prihodnost« več kot 10.000 Slovencev prejelo odškodnino za prisilno delo in podobno več kot 2000 odškodnino za prisilno delo po avstrijskem zakonu o spravi.

The first transport of Slovenian exiles left the concentration camp in Melje on military trucks on 6 June 1941 at three o’clock in the afternoon and transported them to Sloven­ ska Bistrica, where they were transferred to railway freight wagons and taken towards Zagreb, where the exiles were given a modest dinner. In the post­war period, very little was reported about the exiles, who were the first victims of the German denationalisation plan, and a little later about those interned in German Nazi camps, as partisan fighters were considered much more important for the political system of the time. Thus, the first meeting of exiles and internees in Maribor in 1951 remained an isolated event and was not mentioned again later. Eventually, however, the Association of Fighters also realised that exiles were the second front of the liberation struggle and that they had been pushed to the margins of importance in post­war society for too long. Gradually, their role in the shared struggle for the existence of the Slovenian nation increased. Thus, in 1971, at the suggestion of Slovenian historian Dr Tone Ferenc, 7 June was designated as the Memorial Day of Slovenian Emigrants. The Slovenian Exiles Society 1941–1945, which was founded as late as 1991 in the independent Slovenia, also took up June 7 as the Day of Exiles and the beginning of forced emigration of the conscious Slovenian population from the ter­ ritory of Slovenian Styria and Upper Carniola. It was only in independent Slovenia that victims of wartime violence gained free health insurance, the right to climatic treatment, a monthly pension, and compensation for the psychological and physical suffering they endured during the war from 1941 to 1945. Furthermore, based on the German law on the Foundation Remembrance, Responsibility and Future, more than 10,000 Slovenians received compensation for forced labour, and similarly, more than 2,000 received compensation for forced labour under the Austrian Reconciliation Act.

Der erste Transport slowenischer Verbannten verließ am 6. Juni 1941 um drei Uhr nach­ mittags auf Militärlastwagen das Konzentrationslager in Melj und brachte sie nach Slo­venska Bistrica, wo sie in Eisenbahngüterwaggons umgeladen und in Richtung Zagreb gebracht wurden, wo den Verbannten dann ein bescheidenes Abendessen serviert wurde. Über die Verbannten, die als erste dem deutschen Entstaatlichungsplan zum Opfer fielen, und etwas später auch über die in den deutschen Nazi­Lagern Internierten, wurde in der Nachkriegszeit nur sehr wenig berichtet, da die Partisanenkämpfer im damaligen politischen System weitaus zahlreicher waren. So blieb das erste Treffen von Emigranten und Internierten 1951 in Maribor ein isoliertes Ereignis und wurde später nicht mehr erwähnt. Doch schließlich erkannte auch der Verband Zveza borcev, dass die Emigranten die zweite Front des Befreiungskampfes darstellten und in der Nachkriegsgesellschaft zu lange an den Rand gedrängt worden waren. Allmählich wuchs ihre Rolle im gemeinsamen Kampf um die Existenz der slowenischen Nation. So erklärten sie im Jahr 1971 auf Anregung des slowenischen Historikers Dr. Tone Ferenc den 7. Juni zum Gedenktag der slowenischen Emigranten. Auch die erst 1991 im unabhängigen Slowenien gegründete Gesellschaft slowenischer Emigranten 1941–1945 erklärte den 7. Juni als den Tag der Verbannten und des Beginns der erzwungenen Auswanderung der bewussten slowenischen Bevölkerung aus dem Gebiet der slowenischen Steiermark und Oberkrain. Erst im unabhängigen Sloweni­ en erhielten die Opfer der Kriegsgewalt eine kostenlose Krankenversicherung, das Recht auf Klimabehandlung, eine monatliche Rente und eine Entschädigung für die seelischen und körperlichen Leiden, die sie während des Krieges von 1941 bis 1945 erlitten hatten. Außerdem erhielten auf Grundlage des deutschen Gesetzes über den Fonds »Erinnerung, Verantwortung und Zukunft« mehr als 10.000 Slowenen eine Entschädigung für Zwangs­ arbeit und auf ähnliche Weise mehr als 2000 eine Entschädigung für Zwangsarbeit laut des österreichischen Versöhnungsgesetzes.

Viri

Ferenc T. Množično izganjanje Slovencev med drugo svetovno vojno. V: Šetinc F. Izgnanci. Ljubljana. Društvo izgnancev Slovenije; 1993, 19 – založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana 2010.

Prijava. Državna komisija za ugotavljanje zločinov okupatorja in njihovih pomagačev. Anketna komisija za ugotavljanje zločinov nasilnega preseljevanja Slovencev. Zapuščina prof. Franceta Borka.

Prokuplje (Srbija) 17. marec 1945. Hrani UKM

Seznam izseljencev 1. transporta 6. junija 1941. Kopija dokumenta Muzeja ljudske revolucije Ljubljana. Danes: Muzej novejše zgodovine.

Na svoji zemlji svoj gospod. Slovenski izseljenci, pregnanci in interniranci so proslavili svoj dan. Vestnik, 9. julij 1951: 2.

Dan izseljencev in internirancev v Mariboru. Slovenski poročevalec 150 10. julij 1951: 1.

Transporti Slovencev prihajajo v Srbijo. Ob tragični desetletnici. Tovariš. 19. 9. julij 1951: 297.

Kako so pripravljali ponemčevanje Spodnje Štajerske. Tovariš. 20. 19. julij 1951: 311.

Tudi Ptujčani smo se udeležili dneva pregnancev in internirancev Slovenije v Mariboru. Ptujski tednik 20. julij 1951: 2.

Osrednja slovenska prireditev ob dnevu borca je bila v Brestanici, kjer so se na gradu srečali nekdanji interniranci, politični zaporniki in pregnanci. Delo. 6. julij 1971: 1.

Tako je opozoril Milan Kučan na zborovanju izgnancev in aktivistov OF v Brestanici. Ustanovili Društvo izgnancev Slovenije. Dolenjski list 24. 13. junij 1991: 1.