Boris Golec

DOI

https://doi.org/10.62409/czn.250

PDF

PDF (SLO)

Številka (eng. Number)

ČZN, zvezek 1, 2024

slovensko uradovalno pismenstvo, Filip Jakob Repež, Lož, Loška dolina, navodila za organiste, račun mestnega sodnika, cehovska knjiga.

V Cerknici rojeni Filip Jakob Repež (1706–1773), ki je skoraj pol stoletja (od 1726 do 1773) živel v mestu Lož in deloval kot organist v sosednjem Starem trgu, je v slovensko biografiko prišel kot slovenski ljudski pesnik in prirejevalec pesemskih besedil za petje. Znan je kot avtor več nabožnih, predvsem romarskih pesmaric in napotkov za pobožno življenje, natisnjenih in ponatisnjenih med letoma 1757 in 1775. Obenem velja za prvega laika (neduhovnika), ki je svoje pesmi tiskal.

Vsebinska, pravopisna in paleografska analiza malo znanih slovenskih zapisov iz Loške doline, nastalih v drugi in tretji četrtini 18. stoletja, je pokazala, da je imel Repež opazno vlogo tudi v slovenskem uradovalnem pismenstvu, in sicer veliko večjo, kot se je mislilo. Ni bil namreč samo avtor slovenskih navodil za organiste župnije Lož, kakor je veljalo doslej, ampak tudi pisec edinega slovensko pisanega letnega računa kakšnega mestnega sodnika ter dokumentov loškega čevljarskega in usnjarskega ceha. Pri navodilih za organiste in sodniškem računu gre sploh za osamljena primerka slovenskega uradovalnega pismenstva v celotnem zgodnjem novem veku, pri cehovskih dokumentih pa za edine znane tovrstne zapise iz 18. stoletja.

Najstarejše Repeževo uradovalno besedilo v slovenščini je letni račun sodnika mesta Lož iz leta 1740. Avtorstvo tega dokumenta so doslej pripisovali sodniku Pavlu Tomšiču, a sta jezik in pisava razkrila, da gre za Repeževo delo. Njegova navodila za organiste, ki jih poznamo samo iz delne objave iz leta 1879, izvirnik pa je izgubljen, glede na vsebino niso mogla nastati pred letom 1752, tj. vsaj četrt stoletja pozneje, kot je datirana matrikula župnije Lož (1726), katere nadaljevanje so in v naslovu katere je Filip Jakob Repež naveden v prvi osebi. Repeževe najobsežnejše slovenske zapise najdemo v dveh foliantih loškega čevljarskega in usnjarskega ceha oz. bratovščine iz časovnega razpona 1752–1772. Njihov avtor do zdaj ni bilo znan, zapisi pa le v fragmentih iz dveh objav.

Organist Repež, nekaj časa hkrati tudi loški mestni pisar, je bil na področju slovenskega uradovalnega pismenstva pred svojim časom. S slovenskim vodenjem cehovskih knjig je hotel dajati zgled drugim, a nimamo potrditve, da bi se v Ložu po njem kdo zgledoval. Tako kot pri cehovskih dokumentih tudi pri sodnikovem letnem računu in navodilih za organiste ni bil razlog za izbiro jezika izključno praktične narave.

Filip Jakob Repež (1706–1773), a native of Cerknica who resided in Lož from 1726 to 1773 and served as an organist in nearby Stari trg, is notable in Slovenian history for his contributions as a folk poet and adapter of song lyrics. He is credited as the author of multiple devotional songbooks and guides for devotional practices, which were published and republished between 1757 and 1775. Additionally, Repež holds the distinction of being the first secular individual to have his poetry printed, marking a departure from the predominantly spiritual authors of the time.

An analysis encompassing content, orthography, and palaeography of the relatively over- looked Slovenian records from Loška dolina, dating from the second and third quarters of the 18th century, reveals Repež’s notable contribution to Slovenian official literacy. Contrary to prior beliefs that he solely authored Slovene instructions for the organists of the parish of Lož, Repež was also responsible for composing the only annual account in Slovene of a town magistrate and the documents of the shoemakers’ and leatherworkers’ guilds of Lož. These findings reveal the substantial role of Repež in Slovenian official literacy during the early modern period, as the organist’s instructions and the magistrate’s account represent the sole examples of such writing from that era, and the guild documents stand as the only known records of their kind from the 18th century.

The oldest official text in Slovene attributed to Repež is the annual account of the magis- trate of the town of Lož from 1740. While Judge Pavel Tomšič was previously credited as the author, analysis of the language and handwriting indicates that it is actually the work of Repež. His instructions for organists, which were only partially published in 1879 and have since been lost, could not have been written before 1752. This is at least a quarter of a century after the date of the Lož parish register (1726), of which they are a continuation. Filip Jakob Repež is mentioned in the first person in the title of the register. Repež’s most comprehensive Slovenian records can be found in the two foliants of the shoemakers’ and leatherworkers’ guilds and brotherhoods of Lož, dating from 1752–1772. The author of these records has not been identified, and only fragmented publications of the records are available.

Organist Repež, who also served as the town clerk of Lož, was a pioneer in the development of Slovenian official literacy. He aimed to lead by example by maintaining Slovenian guild books, although there is no evidence that others in Lož followed suit. In line with the guild documents, the decision to use a specific language for the Judge’s yearly accounts and the guidelines for organists was not solely based on practical considerations.

The impact of Filip Jakob Repež on Slovenian official literacy cannot be understated, par- ticularly in light of the stimulating environment in which he operated. During the early modern period, the region of Loška dolina and its hinterland, spanning from Cerknica to Bloke, played a pivotal role in documenting a robust and diverse array of Slovenian official and private literacy. This literary tradition originated with the circle centered around the Cerknica parish priest Gregor Črvič at the close of the 17th century. Recognized as the first layman to publish songbooks, Repež also stands as one of the pioneering scribes who deliberately promoted Slovene as a language suitable not only for devotional texts and fundamental official records, but also for a broad spectrum of official practices.

Filip Jakob Repež (1706–1773), geboren in Cerknica, der von 1726 bis 1773 in Lož lebte und als Organist im nahe gelegenen Stari trg diente, ist in der slowenischen Geschichte für seine Beiträge als Volksdichter und Verfasser von Liedtexten bekannt. Er gilt als Autor zahlreicher Andachtsbücher insbesondere für Pilgerer, und Anleitungen für Andachtsübungen, die zwischen 1757 und 1775 veröffentlicht und wiederveröffentlicht wurden. Darüber hinaus ist Repež der erste weltliche Autor, dessen Gedichte gedruckt wurden.

Eine Analyse des Inhalts, der Orthographie und der Paläographie der relativ übersehenen slowenischen Aufzeichnungen aus Loška dolina, die aus dem zweiten und dritten Viertel des 18. Jahrhunderts stammen, zeigt den bemerkenswerten Beitrag von Repež zur slowe- nischen Amtssprache. Entgegen der bisherigen Annahme, dass er nur die slowenischen Anweisungen für die Organisten der Gemeinde Lož verfasst hat, war Repež auch für die Abfassung der einzigen Jahresrechnung des Stadtmagistrats in slowenischer Sprache und der Dokumente der Schuhmacher- und Lederarbeiterzunft von Lož verantwortlich. Diese Funde verdeutlichen die bedeutende Rolle von Repež in der slowenischen Amtsschriftstellerei der frühen Neuzeit, denn die Anweisungen für die Organisten und der Rechenschaftsbericht des Magistrats sind die einzigen Beispiele für solche Schriften aus dieser Zeit, und die Zunftdokumente sind die einzigen bekannten Aufzeichnungen dieser Art aus dem 18. Jahrhundert.

Der älteste offizielle Text in slowenischer Sprache, der Repež zugeschrieben wird, ist die Jahresrechnung des Magistrats der Stadt Lož aus dem Jahr 1740. Während früher der Richter Pavel Tomšič als Autor genannt wurde, deutet die Analyse der Sprache und der Handschrift darauf hin, dass es sich tatsächlich um das Werk von Repež handelt. Seine Anweisungen für Organisten, die nur teilweise im Jahr 1879 veröffentlicht wurden und seitdem verloren gegangen sind, können nicht vor 1752 geschrieben worden sein. Das ist mindestens ein Vierteljahrhundert nach dem Datum des Ložer Kirchenbuchs (1726), von dem sie eine Fortsetzung sind. Filip Jakob Repež wird im Titel des Registers in der ersten Person genannt. Die umfangreichsten slowenischen Aufzeichnungen von Repež finden sich in den beiden Folianten der Schuster- und Ledererzunft und Bruderschaften von Lož aus den Jahren 1752–1772. Der Autor dieser Aufzeichnungen konnte nicht identifiziert werden, und es sind nur fragmentarische Veröffentlichungen der Aufzeichnungen verfügbar.

Der Organist Repež, der eine Zeit lang auch als Stadtschreiber von Lož tätig war, war seiner Zeit auf dem Gebiet der slowenischen Amtsschriftstellerei weit voraus. Er ging mit gutem Beispiel voran, indem er die slowenischen Zunftbücher führte, obwohl es keine Beweise dafür gibt, dass andere in Lož diesem Beispiel folgten. In Übereinstimmung mit den Dokumenten der Gilde beruhte die Entscheidung, das Slowenische für die Jahresabrechnung des Richters und die Anweisungen für die Organisten zu verwenden, nicht nur auf praktischen Erwägungen.

Der Einfluss von Filip Jakob Repež auf das offizielle slowenische Schrifttum kann nicht unterschätzt werden, insbesondere in Anbetracht des anregenden Umfelds, in dem er tätig war. Die Region Loška dolina und ihr Hinterland - von Cerknica bis Bloke - war eines der Gebiete, in denen in der Frühen Neuzeit sowohl kvantitativ starke als auch gattungsmässig vielfältige slowenische offizielle und private Schriftlichkeit dokumentiert ist, beginnend mit dem Kreis um den Pfarrer von Cerknica, Gregor Črvič, am Ende des 17. Jahrhunderts. Repež gilt als der erste Laie, der Liederbücher veröffentlichte, und als einer der ersten Schriftgelehrten, der das Slowenische bewusst als eine Sprache förderte, die nicht nur für Andachtstexte und grundlegende offizielle Aufzeichnungen geeignet war, sondern auch für ein breites Spektrum von Amtshandlungen.

Č.: Pisanje iz starejših časov. Slovenski narod 12 (1879), št. 192, 22. 8. 1879, s. p.

Črnivec, Živka (ur.): Ljubljanski klasiki 1563–1965. Ljubljana: Maturanti Klasične gim- nazije (1941–1958), 1999.

Golec, Boris: Mesto metliških cehovskih dokumentov ter Metlike in Bele krajine v slo- venskem uradovalnem pismenstvu zgodnjega novega veka. V: Weiss, Janez (ur.): Metliška cehovska knjiga. Metlika: Belokranjski muzej, 2023, str. 213–240.

Golec, Boris: Slovenske oporoke in prisežna besedila o oporokah (1671–1850). Elektronske znanstvene monografije (eZmono). Ljubljana: Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, 2017. http://ezb.ijs.si/fedora/get/ezmono:oporoke/VIEW/.

Golec, Boris: Šolniki in slovensko uradovalno pismenstvo do srede 19. stoletja. Šolska kronika 26 (2017), št. 1–2, str. 90–106.

Golec, Boris: Uradovalna slovenika od začetkov do prelomne srede 19. stoletja. Jezik in slovstvo 65 (2020), št. 3–4, str. 215–235. DOI: https://doi.org/10.4312/jis.65.3-4

Golec, Boris: Urbarialia slovenica – po sledeh urbarjev in urbarialnih registrov v sloven- skem jeziku. Arhivi 29 (2006), št. 2, str. 275–304.

Kebe, Janez: Loška dolina z Babnim Poljem. Zgodovina župnij Stari trg pri Ložu in Babno Polje. Ljubljana: Družina, 1996.

Koblar, Anton: Kranjske cerkvene dragocenosti l. 1526. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 5 (1895), sešitek 6, str. 237–259.

Lavrič, Andrej: Čevljarska in usnjarska zadruga v Ložu. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 19 (1909), sešitek 2, str. 116–123.

Legiša, Lino (ur.) – Gspan, Alfonz (ur.): Zgodovina slovenskega slovstva I. Do začetkov romantike. Ljubljana: Slovenska matica, 1956.

Lukman, Franc Ksav.[erij]: Repež (Repesh, Repish) Filip Jakob. V: Slovenski biografski leksikon. Tretja knjiga Raab–Schmidl. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umet- nosti, 1960–1971, str. 83.

Merkù, Pavle: Slovenska plemiška pisma družin Marenzi – Coraduzzi s konca 17. stoletja. Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1980.

Merkù, Pavle: Zasebna slovenščina v 17. stoletju. Slavistična revija 30 (1982), str. 121–150.

Mlinarič, Jože: Seznam imen iz latinske kronike. V: Teržan, Josip (ur.): Ruška kronika. Ruše: Krajevna skupnost, 1985, str. 133–247.

Pohlin, Marko: Kraynska grammatika. Bibliotheca Carnioliae. Znanstvenokritična izda- ja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2003.

Rupel, Mirko: Prispevki k protireformacijski dobi. Slavistična revija 5–7 (1954), str. 178–194.

Umek, Ema (ur.) idr.: Iz roda v rod. Pričevanja o slovenskem jeziku. Ljubljana: Arhiv SR Slovenije, 1982 (Publikacije Arhiva SR Slovenije, Katalogi, Zvezek 5).

Umek, Ema (ur.): Slovenščina v dokumentih skozi stoletja. Razstava ob 25-letnici samo- stojnega delovanja Arhiva Slovenije. Ljubljana, 8. do 17. februarja 1971. Ljubljana: Arhiv SR Slovenije, 1971.

Volčjak, Jure: Ordinacijski zapisniki Oglejskega patriarhata za slovensko ozemlje v 18. stoletju (1701–1749). Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2020 (Viri, št. 43).

Volčjak, Jure: Vizitacijski zapisniki kranjskih arhidiakonatov Goriške nadškofije 1752– 1757. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2022 (Vizitacijski zapisniki goriškega nad- škofa Karla Mihaela grofa Attemsa 1752–1774; zv. 5).

Volčjak, Jure: Vizitacijski zapisniki kranjskih arhidiakonatov Goriške nadškofije 1761– 1771. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2022 (Vizitacijski zapisniki goriškega nad- škofa Karla Mihaela grofa Attemsa 1752–1774; zv. 6).

Weiss, Janez (ur.): Metliška cehovska knjiga. Metlika: Belokranjski muzej, 2023.